<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv umetniškega obdobja Bauhaus na formiranje lastnega oblikovalskega izraza</dc:title><dc:creator>Ekart,	Katarina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jenko,	Marija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>bivalni prostor</dc:subject><dc:subject>ležalnik</dc:subject><dc:subject>dekonstrukcija</dc:subject><dc:subject>trajnost</dc:subject><dc:subject>modularnost.</dc:subject><dc:description>Diplomsko delo raziskuje odnos človeka z interierjem, to je načine njegovega bivanja in potrebe, ki so privedle do razvoja inovativnih in funkcionalno udobnih izdelkov. V diplomskem delu je velik poudarek na oblikovanju elementov bivalnega interierja, posvečenih uporabnosti izdelkov, enemu izmed temeljnih načel šole in umetniške skupnosti Bauhaus. Njena dognanja so bistveno vplivala na razvoj oziroma konstrukcijo mojih izdelkov. Z dekonstrukcijo preprostih kovinskih ležalnikov sem z dejanskimi preizkusi nosilnosti raziskala različne oblike njihove funkcionalnosti, hkrati tudi modularnosti. Obe lastnosti sta sestavni del koncepta njihove ponovne uporabe (upcycling). 
Teoretični del zajema analizo delovanja šole in umetniške skupnosti Bauhaus in njenih načel. Osrednjo pozornost je študijski program namenjal ustvarjalnemu eksperimentiranju, kjer so z načelom lastne vizije oziroma načelom »naredi sam« spoznavali lastnosti in omejitve materialov. Drugi pomemben poudarek učnega procesa je bil na spoznavanju samega sebe in lastnega bistva, od koder je izvirala individualna ustvarjalna energija. Skozi proces, kjer se tudi sama ukvarjam z bivanjskimi prostori, življenjskimi načini in potrebami ter smiselnim variiranjem sožitja tekstila in prostora, prevzemam kritičnost in realnost predstavnikov Bauhausa ter se soočim s tekstilnimi tehnikami brez olepševanja ali dekorativnih dodatkov. Uporabim le vse tisto, kar mi ponujajo izvedbene tehnike same po sebi.
V ustvarjalnem delu pa se osredotočim na razvoj družine ležalnikov, ki jih razumem kot človeku prilagojene oblike v čim širšem smislu. Sprašujem se, v kakšnem odnosu sta človek in počivalnik. Je ležeča oblika obvezna za udobje? Z dekonstrukcijo – razrezom kovinskih okvirjev ležalnikov – začnem sestavljati nove smiselne celote v obliki kovinskih paličij. Nastane nov, prepleten svet, ki z uporabo načela modularnosti stremi k ultimativnemu celostnemu umetniškemu delu. Dekonstrukciji in ponovnemu sestavljanju v nove smiselne celote je sledilo zamreževanje votlih prostornin med navideznimi ploskvami, ki jih prepoznam znotraj paličja nosilne konstrukcije. Z napenjanjem in prepletanjem tanjše vrvice okrog osrednjega nosilnega kovinskega okvirja je najprej nastala temeljna ležalna površina – zelo lepo tekstilno delo –, ki je pri prvotnih ležalnikih zadostovala, saj je šlo za zložljive izdelke za zunanjo rabo. Pri še bolj preprostih zunanjih ležalnikih pa so se izognili temu zamudnemu opravilu in namesto vrvice uporabili kar močnejšo tkanino in jo napeli čez kovinski okvir. 
Končni izdelki privedejo do ugotovitve, da lahko tekstil/oblazinjenost in palična kovinska konstrukcija zaživita vsak zase, a prav tako v sožitju, saj vsak po svoje, samostojno ali skupaj nudita več funkcionalno smiselnih rešitev.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-09-11 09:00:38</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>130241</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 81468</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
