<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Metode za določanje sečnine</dc:title><dc:creator>Stopar,	Tjaša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Gros,	Nataša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>sečnina</dc:subject><dc:subject>ureaza</dc:subject><dc:subject>reakcija hidrolize sečnine</dc:subject><dc:description>Metode za določanje sečnine v človeških vzorcih lahko razdelimo v tri različne skupine – biosenzorji, metode s spektrometrično detekcijo in pretočne metode. Večina metod za določanje sečnine uporablja encim ureazo, ki katalizira hidrolizo sečnine do amonijaka in ogljikovega dioksida. Ta encim predstavlja prvo stopnjo določitve sečnine v vzorcih, saj večina metod temelji na določanju enega ali obeh produktov reakcije hidrolize sečnine ali pa temelji na spremembi pH, do katere pride zaradi te iste reakcije. Pomembni parametri pri izbiri metode za določanje sečnine so: kvadrat korelacijskega koeficienta (R2), širina linearnega območja, meja zaznave, obstojnost sistema, čas trajanja analize in selektivnost. Po primerjavi opisanih metod med seboj sem prišla do zaključka, da med obetavnejše metode za določitev sečnine sodijo: optični biosenzor s tankim slojem polianilina, elektrokemijska detekcija z uporabo kopolimerov iz zlatih nanodelcev, spektrometrična detekcija s srebrovimi nanodelci in avtomatizirana spektrometrična detekcija s plinsko segmentiranim analizatorjem.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-09-07 11:20:00</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>129720</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 16123</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 79200515</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
