Prilagajanje razstavnih prostorov za slepe in slabovidneDemšar, Ana (Avtor) Tomšič Amon, Bea (Mentor) prilagajanjeV prvem delu diplomske naloge so predstavljena teoretična izhodišča s področja pedagoškega dela s slepimi in slabovidnimi učenci. Predstavljen je pomen besed s tega področja in kaj pomeni biti oseba z okvaro vida. Skupino senzornih invalidov smo delili na tiste, ki se opirajo na vizualen svet, in tiste, ki se opirajo predvsem na pripomočke, posledično pa smo na podlagi teh delitev opisali tudi njihovo gibanje in potrebne pripomočke. Ta izhodišča so bila pomembna predvsem zato, ker je bistvena podlaga za prilagajanja razstavnih prostorov seznanjenje s to skupino in poznavanje ljudi z okvaro vida. Prilagajanje namreč ni mogoče brez določenega znanja. Zato je šele na tej točki sledila predstavitev različnih možnih prilagoditev na razstavnem prostoru ter iskanje finančnih sredstev za tovrstne prilagoditve. V teoretičnem delu smo se predvsem opirali na strokovne vire, ki so dobili vrednost šele v povezavi z empiričnim delom, kjer smo stopili v stik s posamezniki, ki delujejo na področju slepih in slabovidnih ter tudi s posamezniki, ki živijo z okvaro vida, so slepi. Dobili smo vpogled v različne svetove in povezali ugotovitve, ki bi lahko pomagale povezati kulturne ustanove in skupino z okvaro vida. Tako smo lahko povezali skupne točke intervjujev ter teoretičnega dela in prišli do različnih ugotovitev. Ugotovili smo, da ljudje menijo, da tovrstne prilagoditve ne bi koristile zgolj skupini slepih in slabovidnih, temveč vsem, da bi z uvedbo več čutov na razstavne prostore lahko izboljšali izobraževalni vidik in pa tudi samo zanimivost prostora za vse ter tako tudi privabili otroke, družine. Prav tako smo ugotovili, da so potrebne prilagoditve zelo preproste, prinesle pa bi veliko dobrega. Da bi jih lahko vpeljali na dolgi rok, bi potrebovali boljšo možnost financiranja tovrstnih projektov.20212021-09-07 04:05:52Diplomsko delo/naloga129666COBISS_ID: 75314947sl