<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Tadao Andō – japonski arhitekt, razpet med tradicijo in modernizmom</dc:title><dc:creator>Hanc,	Živa	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Vidrih,	Rebeka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Petek,	Nina	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Tadao Andō</dc:subject><dc:subject>arhitekturna teorija</dc:subject><dc:subject>fenomenologija</dc:subject><dc:subject>budizem zen</dc:subject><dc:subject>japonska estetika</dc:subject><dc:subject>kritični regionalizem</dc:subject><dc:description>Namen zaključne seminarske naloge je preučiti in umestiti slog japonskega arhitekta Tadaa Andōja (1941), ki v svojih zgradbah modernistični pristop gradnje prepleta z elementi, ki izvirajo iz tradicionalne japonske arhitekture. Andōjev opus je predstavljen v dveh kontekstih – v odnosu do kritičnega regionalizma, utemeljenega na filozofiji fenomenologije, in v odnosu do budizma zen in iz njega izhajajočih pojmov yūgen, wabi in sabi. Arhitektov prepoznavni izčiščeni slog, za katerega je značilna raba prazne betonske stene, je razložen skozi budistično idejo o praznini, ki je bila tudi podlaga za razvoj omenjenih pojmov japonske tradicionalne estetike. Andōjev značilno zasnovani prostor, ki se povezuje z naravo oziroma z okoljem, naloga pojasnjuje v različnih kontekstih – najprej prek fenomenološkega pojma genius loci, nato v konceptu »nacionalne« pokrajine, kot ga je oblikoval Tetsurō Watsuji, in nazadnje še v edinstvenem odnosu med svetlobo in senco. Pojasnjeni so vplivi okolja oziroma regije, ki naj bi arhitekturo Tadaa Andōja delali tipično »japonsko«.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-09-06 07:15:53</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>129614</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 479354</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
