<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Geni zunajceličnega matriksa kot označevalci invazije v neoplazmah debelega črevesa in danke</dc:title><dc:creator>Žlajpah,	Margareta	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zidar,	Nina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Boštjančič,	Emanuela	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>rak debelega črevesa in danke</dc:subject><dc:subject>adenom</dc:subject><dc:subject>adenom s psevdoinvazijo</dc:subject><dc:subject>zunajcelični matriks</dc:subject><dc:subject>kvantitativna verižna reakcija s polimerazo</dc:subject><dc:subject>imunohistokemija</dc:subject><dc:description>Rak debelega črevesa in danke (RDČD) je posledica kopičenja morfoloških in (epi)genetskih sprememb. Kljub poznavanju histopatoloških značilnosti je pri mnogih lezijah postavitev pravilne diagnoze zaradi netipične histopatološke slike zahtevna. V pomoč bi lahko bili označevalci, specifični za različne stopnje razvoja RDČD.

Opredelili smo vlogo šestih genov zunajceličnega matriksa (ECM), katerih izražanje se je glede na bioinformatske analize statistično značilno razlikovalo med adenomom in RDČD. V raziskavo smo vključili 105 biopsijskih tkivnih vzorcev 62 bolnikov, pri katerih so bili endoskopsko ali operativno odstranjeni adenom, adenom s psevdoinvazijo, maligniziran adenom ali RDČD. Eksperimentalno validacijo smo naredili na mRNA in proteinskem nivoju, analizo (epi)genetske regulacije pa na RNA in DNA nivoju.

Na proteinskem in mRNA nivoju smo ugotovili, da je pri genih DCN, SPON2, SPARC in SPP1 izražanje premo-sorazmerno z malignostjo neoplazme. Na nivoju mRNA je bilo izražanje EPHA4 povišano pri adenomih s psevdoinvazijo, medtem ko je bilo izražanje FN1 v razvoju RDČD podobno kot v normalni sluznici. Ugotavljali smo tudi (epi)genetsko regulacijo genov, katerih izražanje se je spreminjalo v razvoju RDČD. Izražanje gena DCN je bilo soodvisno od miR-200c, medtem ko je bilo izražanje gena SPARC soodvisno od metilacijskega statusa promotorja. Naša analiza ni pokazala nobene statistično značilne povezave med izbranimi načini regulacije in izražanjem gena SPON2. Analiza (epi)genetske regulacije gena SPP1 pa je pokazala, da je izražanje gena SPP1 soodvisno tako od miR-146 kot od metilacijskega statusa promotorja in spremembe števila kopij gena.

Z eksperimentalno validacijo izbranih genov in proteinov ECM smo ugotovili, da imajo pomembno vlogo v razvoju RDČD. Čeprav so vzorci njihovega izražanja preveč zapleteni, da bi jih lahko uporabili kot diagnostične označevalce pri vsakdanjem delu, pa prispevajo k boljšemu razumevanju sprememb ECM v razvoju RDČD, kar nam bo lahko v prihodnosti v pomoč pri odkrivanju novih označevalcev in načinov zdravljenja.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-08-25 13:49:13</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>129066</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 16517</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 77703683</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
