<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Soočanje staršev z regresijo že usvojenih veščin ali vedenja njihovega otroka z avtizmom</dc:title><dc:creator>Strnad,	Rebeka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žgur,	Erna	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>avtizem</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu smo raziskali, kakšne so osebne izkušnje staršev otrok z avtizmom, ki so nazadovali z izgubo že usvojenih veščin ali vedenja – kakšne so bile okoliščine nazadovanja, kako so se s tem soočali starši, kakšnih oblik pomoči in podpore ter strategij so se posluževali, ali so ob tem prešli faze žalovanja ter kdo od strokovnih delavcev jim je nudil pomoč, v kakšni obliki in koliko časa. V teoretičnem delu smo opredelili avtizem, predstavili glavne znake avtizma, teorije, ki ga razlagajo ter vzgojno-izobraževalne programe, kamor se usmerja otroke z avtizmom. Opredelili smo nazadovanje pri otrocih z avtizmom ter predstavili ključne domače ter tuje aktualne ugotovitve o značilnostih, možnih vzrokih za nazadovanje ter načinih soočanja s tem. Predstavili smo tudi vidik staršev otrok z avtizmom, proces žalovanja in soočanja z diagnozo ter težkimi situacijami. Opisane so različne oblike pomoči in podpore ter strategije, ki se jih starši otrok z avtizmom ob nazadovanju že usvojenih veščin ali vedenja njihovega otroka z avtizmom lahko poslužujejo, da se lažje soočijo s situacijo. Predstavljene so tudi nevladne organizacije, ki v Sloveniji delujejo na področju avtizma in na katere se lahko starši otrok z avtizmom obrnejo po pomoč. V empiričnem delu smo na podlagi prebrane domače in tuje literature pripravili vprašanja za tri starše otrok z avtizmom, ki so v življenju nazadovali vsaj enkrat. Opravljeni so bili polstrukturirani intervjuji, nato pa smo s pomočjo kvalitativne analize ter z uporabo metode odprtega kodiranja dobljene podatke tudi obdelali. Rezultate smo predstavili opisno. Ugotovili smo, da so vsi otroci po normalnem zgodnjem razvoju nazadovali okoli drugega leta starosti, kar je bilo povod za diagnozo avtizma, eden pa je nazadoval še enkrat, ko je bil star 18 let. Potrdili smo prisotnost nekaterih dejavnikov, ki naj bi povečali možnost za nazadovanje (pomembno nižje intelektualne sposobnosti, izrazitejši avtistični znaki, pridružena psihiatrična motnja), drugih pa ne (epilepsija, mitohondrijske in metabolne motnje). Nazadovali so na različnih področjih (jezikovno, socialno, mešano, vedenjsko nazadovanje). Ob nazadovanju so vsi starši prešli faze žalovanja, ki se niso bistveno razlikovale od tistih ob postavitvi diagnoze. Vzrokov starši večinoma niso iskali, ko pa so jih, so nazadovanje pripisali cepljenju ali pridruženim psihiatričnim motnjam. Strokovnjaki so vzroke videli v nastopu avtističnih znakov ali nastopu znakov obsesivno-kompulzivne motnje, nekateri tudi v vedenju staršev, bolezni, psihičnih dejavnikov, a so te možnosti tudi ovrgli. V obdobju, ko so otroci nazadovali, so starši potrebovali več pomoči in podpore, ki so jo iskali v društvih in podpornih skupinah, pri domačih ter drugih starših s podobnimi izkušnjami. Iskali so čim več informacij, preoblikovali so tudi svoja pričakovanja do otroka in cilje v življenju ter se, po začetnem zanikanju težav, osredotočili na otrokova močna področja. Pogrešali so pomoč strokovnih delavcev, ki jo je bilo, po njihovem mnenju, premalo, zato so bili s pomočjo nezadovoljni. Kljub temu so izpostavili nekaj svetlih izjem v sistemu, ki so jim nudile ustrezno in zadostno pomoč, s katero so bili zelo zadovoljni. Želeli bi si, da bi jim strokovni delavci nudili več realnih in konkretnih informacij ter usmeritev, da bi med seboj delovali bolj povezano, da bi jih bolj poslušali in upoštevali ter poskušali razumeti.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-07-20 04:42:35</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>128563</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 70637827</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
