Uporaba in zaščita z genskimi viri povezanega tradicionalnega znanja v mednarodnem pravu - kristalizacija novih običajnopravnih norm?Kos, Ula Aleksandra (Avtor) Kovič Dine, Maša (Mentor) tradicionalno znanjegenski virimednarodno običajno pravomednarodna pravna zaščitačlovekove pravicepraksa državbiološka raznovrstnostTradicionalno znanje avtohtonih in lokalnih skupnosti je že vsaj od 15. stoletja gonilna sila odkrivanja uporabnih učinkovin genskih virov, tj. rastlin, živali ter mikrobnih organizmov, ki so še nosilci DNK. Omenjene učinkovine dajejo zagon predvsem farmacevtski, živilski in kozmetični industriji, ki v razvitih državah preko intelektualne zaščite izdelkov, katerih proizvodnja temelji na tradicionalnem znanju, bogatijo na račun njegovih prvotnih skrbnikov. Slednje nemalokrat vodi tudi v izčrpanje naravnega vira, do katerega je znanje vodilo in od katerega so skupnosti pogosto življenjsko in kulturno odvisne. Ohlapen okvir mednarodne pogodbene zaščite nudi le šibko varstvo pred prisvajanjem in monopolizacijo tradicionalnega znanja, izvedba ukrepov zaščite pa je tako v celoti prepuščena posameznim državam. Njihovi interesi pa so seveda različni. V želji po biotehnološkem razvoju namreč države, ki tradicionalno znanje uporabljajo, težijo k čim manjši regulaciji področja, države, kjer se viri in znanje nahajajo, pa si prizadevajo področje podrobno pravno urediti, saj si želijo delitve koristi iz njihove uporabe. Vseeno pa sta skupna cilja vseh ohranitev in trajnostna raba genskih virov, ki so gradnik svetovne biološke, preko tradicionalnega znanja pa tudi kulturne raznovrstnosti. Tako je genske vire in tradicionalno znanje treba zaščititi, interese vseh vpletenih akterjev pa uravnotežiti. Magistrsko diplomsko delo rešitev problematike išče v obstoju mednarodnih običajnopravnih norm, ki so jih države, preko sprejemanja posamičnih zaščitnih ukrepov, skozi leta zgradile same. Pri tem empirično prikaže tipologijo in obseg obveznosti, ki so se kot norme običajnega prava neodvisno od mednarodnih pogodb razvijali med državami ter ponudi zaključek, da jedro mednarodne zaščite tradicionalnega znanja pravzaprav tvorita dve običajnopravni normi, ki vse države zavezujeta vsaj k omejitvi dostopa do tradicionalnega znanja, povezanega z genskimi viri, ter delitvi koristi, ki izhajajo iz njegove uporabe.20212021-07-08 09:00:02Magistrsko delo/naloga128306VisID: 97519COBISS_ID: 69999875sl