<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vrednotenje adipogeneze mezenhimskih matičnih/ stromalnih celic iz različnih delov sinovije bolnikov, napotenih na atroskopijo kolka</dc:title><dc:creator>Premužič,	Deborah	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zupan,	Janja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Stražar,	Klemen	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>mezenhimske matične/stromalne celice (MSC)</dc:subject><dc:subject>osteoartroza (OA)</dc:subject><dc:subject>adipogena diferenciacija</dc:subject><dc:subject>sinovija</dc:subject><dc:subject>trabekularna kost</dc:subject><dc:description>Na področju biologije je dolgo veljalo, da je z embrionalnim razvojem v somatske plasti endoderma, mezoderma in ektoderma usoda celic v smislu njihove dokončne diferenciacije zapečatena. Odkritje matičnih celic je te dogme močno omajalo in povzročilo razvoj regenerativne medicine. 
Mezenhimske matične/stromalne celice (MSC) izvirajo iz zarodne plasti mezoderma, iz katere se med embrionalnim razvojem razvijejo kostno tkivo, hrustanec, mišice, maščoba in druga vezivna tkiva. MSC se nahajajo v številnih tkivih in lahko diferencirajo v osteoblaste, hondrocite, adipocite, hepatocite, astrocite, pnevmocite, nevrone, srčno-mišične celice in celo krvne celice. Med seboj se razlikujejo po diferenciacijskem potencialu, morfologiji, velikosti in izražanju posameznih označevalcev. Zaradi lahke dostopnosti  se danes veliko uporabljajo v celičnih terapijah, , v relativno kratkem času jih lahko v celičnih kulturah namnožimo v velikem številu, ne povzročajo zavrnitvenih reakcij in niso etično sporne. Njihova zelo pomembna lastnost je imunosupresivno delovanje. Pri nas se v zadnjih letih uporabljajo za zdravljenje hudih oblik bolezni presadka proti gostitelju, pri zdravljenju nekaterih avtoimunskih bolezni, globokih hrustančnih poškodbah, prav tako pa se uporabljajo za zdravljenje kronične oblike srčnega popuščanja. Zaradi izredno redkih neželenih učinkov se je zdravljenje z MSC izkazalo za zelo varen in učinkovit način zdravljenja. MSC imajo zaradi številnih svojih lastnosti tudi velik potencial za zdravljenje degenerativnih bolezni in travmatskih poškodb. 
Med najpogostejše degenerativne bolezni mišično-skeletnega sistema spada tudi osteoartroza. Vloga MSC pri tej bolezni še ni povsem raziskana, zato smo se v okviru magistrske naloge usmerili v raziskovanje teh celic v pogojih in vitro pri osteoartroznih bolnikih. Namen raziskave, ki smo jo izvedli je boljše razumevanje značilnosti MSC pri osteoartrozi. Magistrska naloga je tudi del širših projektov, katerih rezultati bodo omogočili razvoj novih pristopov v regenerativni medicini za diagnostiko ali zdravljenje degenerativnih bolezni sklepov, predvsem osteoartroze v zgodnjih fazah. V raziskavi smo poskušali ovrednotiti sposobnost adipogeneze MSC pridobljenih iz različnih delov sinovije in trabekularne kosti kolčnega sklepa. Primarne MSC so bile izolirane iz tkiv odvzetih iz treh različnih anatomskih mest sinovije in trabekularne kosti preiskovancev napotenih na artroskopijo kolka na Ortopedsko kliniko v Ljubljani. Nato smo MSC v pogojih in vitro izpostavili adipogenemu diferenciacijskemu mediju. Vzporedno so bili vzorci izpostavljeni tudi bazalnemu gojitvenemu mediju. Ti so nam služili kot kontrola. Nastale adipocite smo obarvali z uporabo histoloških metod in posneli slike pod mikroskopom. Nato smo s pomočjo programa ImageJ iz teh slik kvantificirali adipocite. Cilj te naloge je na podlagi te kvantifikacije ovrednotiti sposobnost adipogeneze MSC v odvisnosti od vrste tkiva, starosti bolnikov in prisotnosti degenerativnih sprememb kolka. Preizkusili smo tri hipoteze, ki predpostavljajo, da je sposobnost adipogene diferenciacije vzorcev vseh sinovijskih MSC večja kot pri kostnih MSC,  da je sposobnost adipogene diferenciacije MSC večja pri mlajših bolnikih, in da je sposobnost adipogene diferenciacije večja pri preiskovancih brez degenerativnih sprememb kolka. Pri skoraj vseh vzorcih lahko potrdimo uspešno adipogeno diferenciacijo, saj je nastalo več adipocitov pri vzorcih MSC, ki so bili izpostavljeni adipogenemu gojitvenemu mediju kot pri njihovih kontrolah. Nobene od preiskovanih hipotez pa nismo uspeli potrditi. Najverjetnejši razlog je majhno število vzorcev, zato bi za večjo moč testa morali vključiti več preiskovancev oz. večje število vzorcev MSC. Vseeno pa raziskava, kot je naša, prispeva dragoceno znanje o primernosti MSC, pridobljenih od bolnikovih v klinični praksi k boljšemu razumevanju nastanka in možnosti zdravljenja degenerativnih bolezni kolka.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-07-06 08:45:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>128196</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 81147</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
