<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Zaznavanje stigme, samostigma in posledice pri starših otrok, ki zlorabljajo ali so odvisni od prepovedanih drog</dc:title><dc:creator>Lang,	Glorija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Svetina,	Matija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>stigma</dc:subject><dc:subject>samostigma</dc:subject><dc:subject>motnja odvisnosti</dc:subject><dc:subject>zloraba drog</dc:subject><dc:subject>starši</dc:subject><dc:description>Motnja odvisnosti je ena najbolj stigmatiziranih duševnih motenj. Predhodne raziskave kažejo, da so stigmatizirani tudi starši oseb z motnjo odvisnosti. Starši so zaznani kot odgovorni za pojav in potek motnje ter so socialno izločeni. Predhodne študije ugotavljajo, da samostigma staršev vpliva na višjo samostigmo otrok, kar vodi v nižjo samopodobo in motivacijo za zdravljenje. Naslavljanje doživljanja stigme in samostigme ni pomembno le z vidika zmanjševanja negativnih posledic pri starših, ampak tudi za uspešno zdravljenje oseb z motnjo. V magistrski nalogi me je zanimalo, kako starši doživljajo stigmo in samostigmo, kako poteka proces samostigme ter kakšne so posledice stigme. Opravila sem polstrukturirane intervjuje z osmimi starši odraslih otrok, ki so bili v preteklosti ali v času intervjuja vključeni v zdravljenje svojega otroka ali skupino za pomoč svojcem. Zbrane podatke sem analizirala z metodo utemeljene teorije. Vsi starši so poročali, da so bili stigmatizirani zaradi otrokove uporabe drog. Stigma se je pojavljala s strani bližnjih oseb in okolice ter zdravstvenega osebja, največkrat na način vzbujanja krivde, izražanja nerazumevanja in negativnih čustev, izogibanja ter vzbujanja sramu. Starši so doživljali različne posledice stigmatizacije, ki sem jih razdelila v pet kategorij: vedenjska aktivacija, dvomi, nizko samospoštovanje, znižano čustveno blagostanje ter indiferentnost. Udeleženci so poročali o občutkih krivde in odgovornosti za otrokovo motnjo. Nekateri prenašajo predsodke nase in se samostigmatizirajo. Tudi starši, ki na stigmo reagirajo opolnomočeno, dvomijo vase in se obtožujejo. Starši zaradi stigme uporabljajo strategije, kot so izogibanje, skrivanje motnje, izobraževanje o motnji, usmerjanje na druge ali ignoriranje stigme. Na podlagi odgovorov sem izpostavila tri pomembne dejavnike za zmanjševanje posledic stigme in samostigme pri starših; skupine za starše, psihoedukacija in nestigmatirajoči pristop strokovnega osebja.</dc:description><dc:publisher>[G. Lang]</dc:publisher><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-06-23 07:45:08</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>127780</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 159.9:615.015.6(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 472438</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 70926595</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
