Neprištevnost in procesna nesposobnost v dialogu med sodiščem in izvedencem psihiatromKratovac, Alja (Avtor) Šugman Stubbs, Katja (Mentor) neprištevnostprocesna nesposobnostbiološko-psihološka metoda ugotavljanja neprištevnostiuporaba instituta neprištevnosti v praksiNaloga izhaja iz vprašanja o tem ali je moč in kdaj z uporabo instituta neprištevnosti reševati krivdne odpustke iz doktrinarnega razloga neobstoja voljnega ravnanja, pa tudi zakaj se v praksi uporablja institut neprištevnosti tam, kjer bi morala biti zaradi ugotovitve neobstoja voljnega ravnanja izdana oprostilna sodba. Kdo je danes človek, za katerega velja domneva prištevnosti in kako so pravno in kriminalnopolitično obravnavani storilci, ki svojih ravnanj ne razumejo in jih ne morejo obvladovati iz različnih razlogov. Doktrinarno jih je moč namreč obravnavati na ozki bipolarni osi: duševno bolne preko instituta neprištevnosti, duševno zdrave pa s pravili voljnega ravnanja in krivde. Izvorno vprašanje je v nalogi najprej predstavljeno v zgodovinskem razvoju instituta neprištevnosti, ki pokaže, da je doktrinarno oziroma bolj kriminalno politično temelj tega kazenskega odpustka vse od antike povsem enak. Neprištevnost je neobstoj voljnega ravnanja zaradi duševne bolezni, četudi temelji na različnih kriminalno političnih poimenovanjih oziroma prevodih krivdnih odpustkov. Zares star institut neprištevnosti se je v razvoju soočil z dvema povezanima in težavnima vprašanjema. Formula neprištevnosti ne doktrinarno, ne kriminalno politično ni ustrezno določila obravnavanja tistih storilcev, ki sicer so duševno bolni, pa njihovo razumevanje in obvladovanje ravnanj ni zares izključeno (v jeziku rimskega prava ravnanj v času svetlega trenutka, v formulah po razsvetljenstvu pa v institutu bistveno zmanjšane prištevnosti). Predvsem pa kriminalno politično niso ustrezno obravnavana ravnanja povsem zdravih storilcev, ki zaradi različnih razlogov, pravno povsem primerljivo, ne razumejo in ne obvladujejo svojih ravnanj iz nepsihiatričnih razlogov (zaradi močnega afekta, osebnostnih motenj, hipnoze, akutne opitosti). Sčasoma je sodna praksa institut neprištevnosti začela ohlapno tolmačiti in uporabljati predvsem takrat, ko za primerljive dejanske stanove, zakon za ukinjeno razumevanje in obvladovanje ravnanj ni dal ustreznega odgovora, najbolj očitno v primerih, ko bi po ugotovitvi neobstoja predpostavke ravnanja (izpolnjenosti biti inkriminacije) oziroma obstoja okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, morala biti storilcu izrečena oprostilna sodba. V primerih zelo hudih kaznivih dejanj, ki jih storijo duševno zdravi storilci, pa v času storitve zaradi različnih razlogov (ravnanja pod vplivom akutnih stanj zaradi jemanja psihoaktivnih snovi, hipnoze, relevantnega afekta, morilske sla in drugih nepsihiatričnih razlogov) enako niso obvladovali svojih ravnanj, se v izogib oprostilni sodbi uporabi institut neprištevnosti, čeprav za to formalnopravno ni nobene podlage. Neprištevnost je sui generis institut tako znotraj kazenske predpostavke ravnanja, kot formalnopravno v institutu krivde. Taka posebne vrsta obravnava neprištevnosti v dveh kaskadnih institutih normativno priznanih kazenskopravnih odpustkov, temelji na kriminalnopolitični odločitvi preprečevanja nevarnosti duševno motenih storilcev in posledično njihove družbene izločitve in odločitvi o potrebi po kazenskopravno vodenem zdravljenju. Slednje pomeni izrek varstvenega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v forenzični kliniki oziroma psihiatričnega varstva na prostosti, kar v nobenem primeru ni kazenska sankcija, je varnostni ukrep. Duševno zdravemu storilcu ga po logiki stvari ni moč izreči, četudi je bilo v postopku ugotovljeno, da v času storitve kaznivega dejanja zaradi kakšnega medicinskega stanja ni razumel pomena svojih dejanj in jih ni obvladoval. Pri takem storilcu ni moč ničesar zdraviti. Ker pa ga zaradi ugotovljenega manjka voljnega ravnanja ne bi bilo moč kazensko preganjati, se tožilci praviloma odločajo za eno od variacij instituta neprištevnosti, glede na normativno paleto, predvsem za bistveno zmanjšanje prištevnosti, kjer je kazensko sankcijo moč izreči, v skrajnem pa tudi za predloge ukrepov psihiatričnega zdravljenja. Obstoj duševne motnje je predpogoj ugotavljanja neprištevnosti, kar pomeni, da pri duševno zdravem storilcu ni moč ugotavljati neprištevnosti, zaradi ugotovljenega nezavedanja in neobvladovanja ravnanj je takemu storilcu moč izreči zgolj oprostilno sodbo bodisi iz razloga, da dejanje, za katerega je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje zaradi manjka voljnega ravnanja ali zaradi obstoja okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost. Ukinjanja razumevanja in ravnanja je moč navezati na različna tako bolezenska kot nebolezenska stanja, t.j. da neprištevnosti povsem življenjsko ni moč povezovati zgolj z boleznijo, kar je moč preizkušati s primeri nevroloških stanj, osebnostnimi motnjami, afekti in stanji spremenjene zavesti. Po drugi strani pa tudi vsem medicinsko ugotovljenim stanjem ukinjene voljnosti kriminalnopolitično ni moč priznati krivdnega odpustka, kar se nanaša predvsem na odvisnosti od psihoaktivnih snovi in alkohola, tudi akutnih intoksikacij. Primerjalnopravno se predvsem akutnim intoksikacijam kriminalnopolitično ne priznava krivdnih odpustkov, četudi bi psihiatri ugotovili ukinitev voljnosti razumevanja in ravnanja. Sklepna ugotovitev naloge je, da se rešitev opisane problematike najprej in predvsem nanaša na kriminalnopolitično odločitev o tem komu in kdaj dati krivdni odpustek. Krivdne odpustke iz kateregakoli razloga določa zakonodajalec v okviru kriminalne politike. Slednja zahteva domišljeno in predvsem doktrinarno podprto odločitev o tem komu gre krivdni odpustek. Pri tem ni nobenega dvoma, da je krivdni odpustek potrebno priznati duševno bolnim, ki zaradi svoje bolezni v času izvršitve kaznivega dejanja ne morejo razumeti pomena svojih ravnanj, niti jih obvladovati, kar brez izjeme velja že vse od antike. Opisana osnovna slika pa je danes preskopa in terja poglobljeno in vsakokratno dinamično kriminalnopolitično odločitev o tem kdo so storilci, ki jim je moč iz primerljivega razloga dati krivdni odpustek. Kriminalnopolitična odločitev se ne more ekskluzivno navezati na ugotovitve medicine, psihiatrov o stanjih, ki jih medicinsko klasificirajo v manjko voljnega ravnanja, kar je nekritično sprejeto v normirano definicijo biološkega kriterija pri ugotavljanju neprištevnosti. Kriminalnopolitična odločitev o krivdnih odpustkih se ne more odreči lastni, suvereni presoji stanj, četudi medicinsko podprtih, ki jim je moč priznati krivdni odpustek. Komformistična kriminalnopolitična odločitev, da je odločitev o biološkem kriteriju prepuščena Mednarodni klasifikaciji bolezni in psihiatričnem subsumiranju storilcev v poglavje F, je doktrinarno napačna in v sodni praksi povzroča vrsto neustreznih rešitev. V praksi predvsem tako, da se z institutom neprištevnosti rešuje vsaka kazenska zadeva, kjer se postavi vprašanje razumevanja in obvladovanja ravnanj tudi zgolj zaradi dejstva zelo hudega kaznivega dejanja. Sodišča angažirajo izvedence psihiatre presežno in izven zakonske podlage. Izvedenca psihiatra je po Zakonu o kazenskem postopku namreč moč postaviti zgolj takrat, ko sodišče podvomi v prištevnost, zatorej v zvezi s podatki o obstoju biološkega kriterija (duševne motnje), ki je v času kaznivega dejanja vplival na razumevanje in obvladovanje in ne na zalogo oziroma zaradi stiske v presoji socioetičnega ekscesa ravnanja. Presežno postavljanje izvedencev se tako kaže v odločitvah, ki neprištevnost, najpogosteje bistveno zmanjšano prištevnost, vežejo na subjektivne znake očitanih kaznivih dejanj v dejstvenih stanovih povsem zdravih storilcev. Najbolj kritično pri akutnih stanjih intoksikacij. Na neprištevnost se veže vrsta nerazrešenih vprašanj manjka voljnega ravnanja. Lahko, da je to vprašanje doktrinarno ustrezno razrešeno, zagotovo pa ni ne kriminalnopolitično, ne normativno. V opisanem polju je rešitev kriminalnopolitična. Doktrina, ki ne določa ustreznega drsenja v voljnem ravnanju čez normirane institute, posledično tudi normativno ni prepoznana, ocena je prepuščena sodiščem, na rigidni osi obstoja ali neobstoja voljnega ravnanja. V tem skopem doktrinarnem polju je paleta dejstvenih položajev in subjektivno relevantnih okoliščin: duševna bolezen (v temni ali svetli fazi), druge bolezni, ki bi tudi pravnorelevantno vplivale na voljnost ravnanja, osebnostne motnje, katerih narava v izbruhu ukinja voljo ravnanja. V normativni izpeljavi rigidne doktrine se vsi opisani položaji, s pomočjo izvedencev psihiatrov, v praksi nezakonito in maligno navežejo na institut neprištevnosti, izključno zaradi potrebe po kaznovanju. In to ni kritika izvedencev psihiatrov, zdravniki ne kaznujejo in ne odločajo o kazenski odgovornosti, povedo zgolj svoj izvid in mnenje. Kriminalnopolitična odločitev pa je o tem komu dati krivdni odpustek in to ni zares vezano na izvide izvedencev psihiatrov. V lakonični definiciji voljnega ravnanja je zakonodajalec tisti, ki določi ustrezno formulo komu in kdaj dati krivdni odpustek. Nobenega dvoma ni, da so to duševno bolni, ki kaznivo dejanje storijo v temnem trenutku. Potrebno pa je postaviti pravila za vse ostale položaje, tudi tiste, kjer je ukinjeno voljno ravnanje, pa to kriminalnopolitično ni dopustno, npr. akutne opitosti. In enako dopustiti, da se v nekaterih položajih prizna neprištevnost, četudi ne gre za duševno motnjo. Sodna praksa s pomočjo izvedencev psihiatrične stroke širi normativno zamejitev biološkega kriterija na duševne bolezni. Glede na obstoječo ureditev se to zdi koristno, saj bi sodišča po vsebini morala te iste ukinitve razumevanja in obvladovanja v institutu krivde ugotavljati sama, čeprav imajo z razumevanjem premagovanjem drugih bioloških vplivov povsem enako izhodišče, t.j. da ne razpolagajo z ustreznim znanjem o biološkem mehanizmu ukinjanja razumevanja in obvladovanja ravnanj. Slednje se nanaša zgolj na razumevanje biološkega kriterija, ki bi ga sodišče zgolj ob ustreznem izvedeniškem izvidu in mnenju lahko subsumiralo v izhodiščno teoretično pravno zahtevo kazenske odgovornosti po razumevanju in obvladovanju ravnanj, še pred tem pa v implicirani svobodni volji. Sodišče se z opisanim problemom srečuje v konkretnih dejanskih stanovih, v oceni ravnanj individualnega obdolženca in v tej oceni so zahtevne doktrinarne razprave o svobodi volje praktično povsem enake. Ustrezna rešitev obravnavanega problema se tako praktično kaže najprej v zakonodajalčevi odločitvi komu in zakaj gre krivdni odpustek, kljub teoretično nedorečenim in spornim vprašanjem, ki doktrinarno institut neprištevnosti utemeljujejo. Zakonodajalec je s praktičnega stališča tisti, ki pove in razmeji ravnanja duševno bolnega, akutno inotksiciranega in v svobodni volji sicer depriviranega v normativni odločitvi komu gre krivdni odpustek in zakaj. Pri tem ni nobenega razloga, da bi lahko vsako – družboslovno, predvsem pa medicinsko - pomanjkanje voljnega ravnanja predstavljalo a priori izhodišče krivdnega odpustka. Med storilci družbeno nezaželenih ravnanj so pravnopolitično relevantne razlike. Storilca uboja, ki ima pravo duševno bolezen (npr. paranoidno shizofrenijo), zaradi katere povsem življenjsko in kazenskopravno opravičljivo nenadzorovano izgubi stik z realnostjo mora predvsem zakonodajalec sistemsko ločiti od storilcev, ki jim takega kazenskopravnega opravičila ni moč dati, ker so bodisi zgolj osebnostno moteni, vzkipljivi, ali so v nekih okoliščinah kot povsem razumni ljudje nespametno ravnali, se opijanili, zadeli, pa tudi zgolj niso bili kos presežnim provokativnim okoliščinam (afekt). Predvsem afektna ravnanja je potrebno razumeti kot taka in jih normativno prepoznavati v že normiranih institutih olajševalnih okoliščin in ne v institutu neprištevnosti. Neprištevnost bi morali obravnavati v izvornem konceptu, t.j. glede storilcev, ki zaradi normativno opravičljivega razloga, duševne bolezni, niso kazensko odgovorni. Pri tem pa je zakonodajalec tisti, ki bi moral kriminalnopolitično najprej jasno določiti komu gre krivdni odpustek in zakaj, pa tudi komu ne in zakaj. S stališča sodne prakse je zagotovo najprej potrebno opustiti dogmatične in preživele institute, ki jih sodna praksa že stoletja v silogizmu obravnavanja krivdnih odpustkov uporablja zgolj na formalni ravni, npr. institut actio libera in causa. Doktrinarno je težko zrcaliti neprištevnost z drugimi slikami manjka voljnega ravnanja, kriminalnopolitično in normativno pa lažje. Kriminalnopolitično je to odločitev o krivdnih odpustkih, komu kdaj in zakaj. Ali gre odpustek pijanemu vozniku, ki v prometni nesreči povzroči smrt več oseb, osebnostno motenemu storilcu, ki nepredvidljivo in presežno vzkipi na vsak dražljaj, storilcu, ki pod vplivom PAS ubije policista na redni prometni kontroli, storilcu, ki zaradi nevrološke motnje stori uboj? Vse navedene dejstvene slike so povezane z manjkom voljnega ravnanja, pa jim primerjalnopravno (npr. Francija in Anglija) kriminalnopolitično ne dajejo vedno krivdnega odpustka, sploh ne zaradi različnih stanj intoksikacij. Manjko voljnosti rešujejo z opustitvijo biološkega kriterija in utrditvijo psihološkega. V Angliji tako rešitev danes ponujajo Angleži, s širšo vsebino biološkega kriterija. Zakonodajna komisija v gradivu predlaga, da se najprej pojmovno izraz „insanity“ (neprištevnost) nadomesti z izrazom „not responsible by reason of recognized medical condition“ (ni kazensko odgovoren iz razloga upoštevnega zdravstvenega stanja), ki predstavlja ponujeno rešitev. Pri tem Komisija zelo jasno razmeji ugotavljanje „zdravstvenega stanja“, ki se nič več ne veže na v naprej določene medicinske indikacije in „upoštevnost“, ki je ocena sodišča (psihološki kriterij). Takšno rešitev ocenjujem kot najnaprednejšo. Komisija se je v citiranem gradivu posebej obširno posvetila obravnavi upoštevnim osebnostnim motnjam, pri tem pa izhaja iz ugotovitve, da ne obstoji ostra meja med duševnimi in osebnostnimi motnjami, da pa to niti ni odločilno, saj predlagana rešitev (upoštevnega medicinskega stanja) ne temelji na ugotavljanju duševnih oziroma osebnostnih motnjah. V tem smislu bi bilo osebnostno motnjo z učinki nerazumevanja in neobvladovanja ravnanj moč prepoznati kot upoštevno medicinsko stanje. V angleški rešitvi pa je upoštevnost relevantnega medicinskega stanja prepuščena odločitvi sodišča v konkretnem primeru in je zakonodajalec naj ne bi več določal. Presoja voljnega ravnanja bi tako v večji meri morala biti prepuščena sodnikom. Kriminalnopolitično in normativno z ohlapnejšo formulo, kar ne pomeni proste presoje. Kriminalnopolitično bi bilo koristno določiti kdaj gre komu krivdni odpustek (npr. ali je akutno zapitega moč oprostiti obtožbe), v formuli, ki bi v normi jasno določila družbi škodljiva ravnanja, krivdne odpustke in sankcije. In tega ni moč reševati čez institut neprištevnosti, ker temu ni namenjen.20212021-06-18 09:00:02Doktorsko delo/naloga127659VisID: 97448COBISS_ID: 67939587sl