<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv soli na fazno stabilnost mešanice BSA s polietilen glikolom</dc:title><dc:creator>Belak Vivod,	Matic	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Lukšič,	Miha	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Fazna stabilnost</dc:subject><dc:subject>BSA</dc:subject><dc:subject>polietilen glikol</dc:subject><dc:subject>(1-1) elektroliti</dc:subject><dc:subject>Hofmeistrova vrsta</dc:subject><dc:description>Proteini so biološke makromolekule, zgrajene iz aminokislin. Razlikujejo se po številu in
zaporedju v polipeptidno verigo povezanih aminokislin (primarna struktura). Le-to vpliva
na zvitje proteina v njegovo nativno obliko (sekundarna, terciarna, kvartarna struktura).
Vloga proteinov v živih organizmih je različna: strukturna, funkcijska in regulatorna. Na
stabilnost danega proteina v raztopini vplivajo njegova koncentracija, vrednost pH in
vrsta pufra, vrsta in koncentracija dodatkov (npr. soli, sladkorji, polimeri), temperatura,
tlak itd. Študij pogojev fazne stabilnosti proteinov v raztopinah (denaturacija, agregacija,
fazna separacija) je eden izmed ključnih dejavnikov pri razvoju zdravil, saj sta od nje
odvisna učinkovitost in rok uporabnosti biološkega zdravila. Agregacija proteinov ima za
posledico vrsto bolezenskih stanj (Alzheimerjeva, Parkinsonova, siva mrena), med tem
pa je lahko fazna separacija tudi zaželen pojav, denimo pri čiščenju proteinov
(kristalizacija).
V okviru magistrskega dela sem proučeval vpliv polietilenglikola (PEG) in soli na fazno
stabilnost govejega serumskega albumina (BSA) v acetatnem pufru pri dveh pHvrednostih (blizu in pod izoionsko točko). Uporabil sem PEG z molsko maso 6000, 10000
in 20000 g/mol ter različne natrijeve soli (NaF, NaCl, NaBr, NaI, NaNO3, NaOAc) ter
alkalijske kloride (LiCl, NaCl, KCl, RbCl, CsCl). Koncentracija BSA je bila v vseh
primerih 90 mg/mL. Raztopine sem pripravil v 0,1 M acetatnem pufru s pH = 4,6 in 4,0.
Dodatek PEG destabilizira raztopino (pomakne temperaturo točke zmotnitve k višjim
vrednostim) tem bolj čim večja je njegova molska masa ter višja kot je njegova
koncentracija. Efekt dodanega PEG je v raztopinah s pH = 4,6 močnejši kot pri 4,0. Ob
naraščajoči koncentraciji soli je efekt soli pri pH = 4,6 stabilizacijski, pri pH = 4,0 pa
destabilizacijski. Vidni so ionospecifični efekti tako pri anionih kot pri kationih. Med
Tc
in standardno prosto entalpijo hidratacije anionov/kationov dodane soli obstaja
korelacija. Pri pH ≈ pI velja, da ion z bolj negativno standardno prosto entalpijo
hidratacije zviša Tc
 (destabilizira raztopino), medtem ko pri pH &lt; pI velja, da jo tak ion
zniža (stabilizira raztopino).</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2021-06-03 11:02:16</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>127346</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 9681</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 34951683 </dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
