Poskus določitve tehnike vzdržljivostnega teka s kinematičnimi in kinetičnimi parametriMav, Primož (Avtor) Dolenec, Aleš (Mentor) tehnika vzdržljivostnega tekakinematikakinetikatehnika odbijanjatehnika vlečenjaTek je ena od elementarnih oblik človeškega gibanja in del številnih športov. Vzdržljivostni tek se od sprinterskega teka razlikuje v številnih parametrih. Nadalje pa se lahko vzdržljivostni tek deli še na različne tehnike vzdržljivostnega teka, ki se ga opredeli s pomočjo kinematičnih in kinetičnih parametrov. V tej raziskavi smo poskusili razlikovati dve tehniki vzdržljivostnega teka in preveriti povezanost pridobljenih tehnik z značilnostmi vzorca. V poskus smo vključili 20 vzdržljivostnih tekačev (starosti 27,0 ± 11,8 leta; telesne višine 178,3 ± 5,8 cm; telesne mase 71,3 ± 7,1 kg), ki so na tekoči preprogi opravili maksimalni stopnjevalni test (z začetkom pri naklonu 1 % in s hitrostjo 8 km/h ter stopnjevanjem 1 km/h/min) in dosegli največjo hitrost 19 ± 1,67 km/h. Kinematični parametri so bili določeni z bočnim snemanjem, 240 slik na sekundo z resolucijo VGA. Kinetični parametri so bili določeni s pomočjo optičnega merilnega sistema OptoJump Next. Končno analizo vzdržljivostne tehnike teka smo opravili pri hitrosti 14 km/h pri naporu 78,1 ± 7,3 % VO2 max. Vzorec je bil razdeljen na dve skupini s hierarhično metodo združevanja glede na 23 kinematičnih in kinetičnih parametrov. S t-testom za neodvisne vzorce in Mann-Whitneyjevim testom smo testirali statistično značilno razliko (p < 0,05) v kinematičnih in kinetičnih parametrih med pridobljenima skupinama. Statistično značilna razlika se je med skupinama izrazila v 12 od 23 parametrih. Tehnika odbijanja je bila razvidna iz daljših časov leta (124 ms vs. 93 ms), večjega deleža časa leta (34,8 % vs. 26,6 %), krajših kontaktnih časov (233 ms vs. 255 ms), manjšega deleža časa kontakta (65,2 % vs. 73,4 %), večjega razmerja med časom leta in kontakta (53,6 % vs. 36,3 %), krajše podfaze stika celotnega stopala (84 ms vs. 104 ms), navzgor usmerjenega odriva (3,2° vs. 1,9°), bolj toge noge v fazi opore (6,5 kNm-1 vs. 4,6 kNm-1), večje plantarne fleksije v trenutku sprednjega dotika (–4,8° vs. 7,5°), manj prekoračenja (7,3° vs 10,1°), bolj pokrčene goleni v trenutku obremenitve (–6,8° vs. –1,6°) in bolj vzravnanega trupa v trenutku zapuščanja podlage z odrivno nogo (8,9° vs. 11,8°). Med tehnikama ni bilo statistično značilnih razlik v dolžini ali frekvenci koraka, deležu in trajanju propulzivne podfaze stopala, deležu podfaze stika celega stopala, kotom kolena, kolka in trupa v trenutku sprednjega dotika, kotu kolena v trenutku vertikale oporne noge, kotom kolka v trenutku zapuščanja podlage z odrivno nogo in kotom odriva, pridobljenega iz kinematike. Prva pridobljena skupina 13 tekačev je tako predstavljala tehniko vlečenja, druga skupina sedmih tekačev pa tehniko odbijanja. S t-testom za neodvisne vzorce in Mann-Whitneyjevim testom smo testirali statistično značilno razliko med pridobljenima skupinama v značilnostih vzorca. Nobena od sedmih značilnosti vzorca ni dosegla statistične značilnosti. Skupno pridobljeni rezultati sugerirajo obstoj dveh generalnih tehnik vzdržljivostnega teka, ki nista povezani z glavnimi značilnostmi vzorca. Zaradi omejene natančnosti meritev, velikosti vzorca in ene analizirane hitrosti rezultati ne omogočajo zanesljivega pripisovanja imenovane tehnike posamezniku. Zaradi tega v prihodnje priporočamo avtomatizirano analizo in večstransko 2D-kinematiko, podprto z EMG.20212021-04-25 07:15:12Magistrsko delo/naloga126510VisID: 31940COBISS_ID: 66787075sl