<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Izolacija in karakterizacija bakterij s kože močerila in njegovega vodnega okolja</dc:title><dc:creator>Bokan,	Ivana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Turk,	Martina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>močeril</dc:subject><dc:subject>Proteus anguinus</dc:subject><dc:subject>bakterije</dc:subject><dc:subject>mikrobiota kože</dc:subject><dc:subject>mikrobiota vode</dc:subject><dc:subject>odpornost proti antibiotikom</dc:subject><dc:description>Močeril je, zaradi svoje edinstvene biologije, najbolj prepoznavna žival v dinarskem podzemlju. Sodi med najbolj ogrožene živali v Evropi, ogrožajo jo predvsem različni patogeni in spremembe v njenem naravnem okolju, ki so predvsem posledica onesnaževanja. Cilj magistrskega dela je bil raziskati sestavo bakterijske kožne mikrobiote močerila in njegovega vodnega okolja. S kože 32 osebkov podvrste Proteus anguinus anguinus in dveh osebkov podvrste Proteus anguinus parkelj ter 18 vzorcev vode različnih lokacij smo izolirali 2196 aerobnih kemoorganoheterotrofnih bakterij. Ugotovili smo, da sta sestavi kožne in vodne mikrobiote precej podobni, sestava pa je izredno pestra. Največ izolatov pripada rodovom Pseudomonas, Aeromonas, Acinetobacter, Flavobacterium in Bacillus, ki so ubikvitarni, izolirali smo jih iz brisov in vode, zato sklepamo, da večina kožne mikrobiote močerila izvira iz njegovega vodnega okolja. Izolati rodov Brevundimonas, Janthinobacter, Serratia in Stenotrophomonas, pa bi po literaturi lahko bili sestavni del zaščitne mikrobiote dvoživk in tako imeli podobno funkcijo tudi pri močerilu. Primerjava mikrobiote kože med prostoživečimi osebki in osebki v ujetništvu je pokazala, da je diverziteta izolatov večja pri živalih v ujetništvu. Primerjava med zdravimi in bolnimi osebki pa je pokazala, da je diverziteta bakterij večja pri zdravih osebkih. Preverili smo tudi odpornost 112 od 2196 izolatov proti ampicilinu, cefotaksimu, imipenemu, tetraciklinu, eritromicinu, kanamicinu, enrofloksacinu in kloramfenikolu. Največ testiranih sevov je bilo odpornih proti cefotaksimu (47,5 %), nižji delež pa proti tetraciklinu (3,3 %). Enrofloksacin, ki se uporablja v veterinarski medicini, je učinkoval proti večini testiranih izolatov. Z metodami strojnega učenja smo ugotovili, da ni podobnosti med vzorci glede lokacije, sezono vzorčenja ter tipom vzorca. Statistično značilno razliko med skupinami vzorcev smo dokazali samo med vzorci iz lokacij Jelševnik in jamski laboratorij Tular. Magistrska naloga je bila opravljena v okviru projekta 'Porajajoči mikrobni patogeni človeške ribice (Proteus anguinus), endemne troglobiontske dvoživke'.</dc:description><dc:publisher>[I. Bokan]</dc:publisher><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-04-17 07:15:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>126333</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 579.25/.26:597.92:577.2.088</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 191120</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 60161795</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
