Primerjalni učinki telesne vadbe v vodi in na suhem na telesno zmogljivost in druge izbrane srčno-žilne dejavnike pri bolnikih s koronarno boleznijoVasić, Danijela (Avtor) Jug, Borut (Mentor) Kšela, Juš (Komentor) koronarna bolezentelovadba v vodikardiološka rehabilitacijaUvod Kardiološka rehabilitacija, ki temelji na telesni vadbi, je ključna prvina sekundarne preventive bolnikov po srčnem infarktu ali koronarnem posegu, saj zmanjšuje srčno-žilno zbolevnost in umrljivost. V okviru kardiološke rehabilitacije je najbolj raziskana kombinacija aerobne in uporovne telesne vadbe na kopnem; večina priporočil poudarja hojo in kolesarjenje kot dinamično-aerobni vrsti vadbe, ki izboljšata kazalnike srčno-žilnega zdravja pri srčnih bolnikih. Telesne vadbe, ki se izvajajo v vodi, so srčnim bolnikom tradicionalno odsvetovali, ker naj bi bile povezane z zvečanim tveganjem za neželene srčno-žilne dogodke. Povečano zanimanje za izvajanje telesne vadbe v vodi na eni strain ter skope informacije o učinkovitosti kratkoročne telesne vadbe v vodi na drugi strain narekujeta potrebo, da se tovrstna vadba znanstveno ovrednoti z vidika varnosti in učinkovitosti pri koronarnih bolnikih. Domnevali smo, da telesna vadba v vodi enako varno in učinkovito kot vadba na kopnem izboljša i) telesno zmogljivost, ii) žilno funkcijo, iii) avtonomno funkcijo srca, iv) biološke označevalce srčno-žilne bolezni in v) kakovost življenja. Zato smo izvedli randomizirano klinično raziskavo, s katero smo pri koronarnih bolnikih primerjali varnost in učinkovitost 14-dnevne vadbe v vodi oziroma na kopnem z običajno oskrbo (brez nadzorovane vadbe). Metode Bolnike po nedavnem srčnem infarktu ali revaskularizaciji srčne mišice smo naključno razvrstili v dve interventni skupini in eno kontrolno skupino (po 30 bolnikov v vsaki skupini). Interventni skupini sta bodisi v termo-nevtralni vodi bodisi na kopnem izvajali nadzorovani trening aerobnih in kalisteničnih vaj z zmerno intenzivnostjo (60–80 % najvišjega srčnega utripa, doseženega med obremenitvenim testiranjem), in sicer po 30 minut dvakrat na dan 2 tedna. Kontrolna skupina je nadaljevala običajno zdravljenje; bolniki v času raziskave niso bili vključeni v nadzorovan program telesne vadbe, smo jim pa svetovali telesno dejavnost nizke do zmerne intenzivnosti v domačem okolju. Pred obdobjem telesne vadbe in po njem smo pri vseh preiskovancih: i) ocenili aerobno telesno zmogljivost (največjo porabo kisika, V˙O2 peak, med kardiopulmonalnim obremenitvenim testiranjem), ii) ultrazvočno izmerili od pretoka odvisno dilatacijo brahialne arterije med reaktivno hiperemijo, iii) določili kazalnike avtonomne srčne fukcije z 20-minutnim visokoločljivim EKG, iv) izmerili označevalce nevrohumoralne aktivnosti (NT-proBNP), vnetja (hsCRP, IL-6, IL-8, IL-10), endotelijske aktivacije (ICAM, P-selectin) in hemostaze (fibrinogen, D-dimer) v krvi ter v) ocenili z zdravjem povezano kakovost življenja z vprašalnikom SF-36. Rezultati Raziskavo je zaključilo 89 bolnikov (povprečna starost 59.9 ± 8.2 leta, 77.5% moških izhodiščni V˙O2 peak 14.8 ? 3.5 ml kg-1 min-1). En udeleženec pa je nil izključen iz študije zaradi okužbe zgornjih dihal. V opazovanem obdobju v skupinah ni bilo zabeleženih nobenih neželenih dogodkov. Telesna zmogljivost se je v obeh interventnih skupinah v primerjavi s kontrolno skupino znatno izboljšala. Povprečna vrednost V˙O2 peak (ob statističnem upoštevanju izhodiščnega V˙O2 peak in starosti bolnika) se je po telesni vadbi na kopnem izboljšala za 15.3% (16.7 [95%CI 16.0–17.4] ml kg -1 min-1; p<0.001 za spremembo od izhodiščne vrednosti) oziroma po telesni vadbi v vodi za 27.4% (18.6 [95%CI 17.9– 19.3] ml kg-1 min-1; p <0.001 za spremembo od izhodiščne vrednosti), ne pa v kontrolni skupini (–0.6 %, 14.9 [95%CI 14.2–15.6] ml kg -1 min-1, p=0.775 za spremembo od izhodiščne vrednosti). Skupina, ki je telovadila na kopnem, je imela v povprečju 1.8 (95%CI 0.8–2.8) ml kg -1 min-1 višji V˙O2peak na koncu raziskave v primerjavi s kontrolno skupino, skupina, ki je telovadila v vodi, pa 3.7 (95%CI 2.7–4.7) ml kg-1 min-1. Od pretoka odvisna dilatacija brahialne arterije se je izboljšala v obeh vadbenih skupinah. V skupini, ki je telovadila na kopnem, se je povečala s 5.5 % (medkvartilni razpon, IQR: 3.1–8.6) na 8.8 % (IQR: 5.3–11.4), p<0.001), v skupini, ki je telovadila v vodi, pa s 7.2 % (IQR: 4.0–8.7) na 9.2 % (IQR: 7.4–12.9), p<0.001. V kontrolni skupini se ni spremenila značilno (p=0.629). V obeh intervencijskih skupinah se je značilno izboljšala tudi od pretoka neodvisna dilatacija brahialne arterije: v skupini, ki je telovadila na kopnem, se je povečala z 10.6 % (IQR: 7.0 –13.3) na 11.1 % (IQR: 9.0–14.3), p<0.001, v skupini, ki je telovadila v vodi, pa z 10.5 % (IQR: 8.5–14.9) na 11.4 % (IQR: 7.6– 13.4), p=0.042. Vrednosti D-dimera so se v skupini, ki je telovadila v vodi, značilno zmanjšale, in sicer s 400 µg L-1 (IQR: 270–810) na 370 µg L-1 (IQR: 260–590) (p=0.001), medtem ko v skupini, ki je telovadila na kopnem, statistično značilni razlik ni bilo. Tudi vrednosti NT-proBNP so se značilno zmanjšale le v skupini, ki je telovadila v vodi, in sicer s 396 ngL-1 (IQR: 296–541) na 308 ng L-1 (IQR: 187–394) (–22 %, p=0.001), medtem ko v skupini, ki je telovadila na kopnem, statistično značilnih razlik ni bilo. Pri obeh skupinah ni bilo pomembnih sprememb v vrednosti označevalcev vnetja (hsCRP, IL6, IL8, IL10), endotelijske aktivacije (ICAM, selektin) oziroma fibrinogena. Med kazalniki variabilosti srčne frekvence nismo zaznali razlik med skupinami v izbranih linearnih kazalnikih časovne domene; smo pa pri linearnih kazalnikih frekvenčne domene zaznali pomembno spremembo v razmerju med visoko- in nizkofrekvenčnimi kazalniki (HF/LF) v skupini, ki je telovadila v vodi (p=0.036). Prav tako se je pri tej skupini statistično značilno spremenil kazalnik vagalne modulacije ?1 (p=0.043), mejno pa tudi kazalnik SE (p=0.096). Obe vrsti telesne vadbe sta značilno izboljšali duševne in telesne domene z zdravjem povezanih kazalnikov kakovosti življenja. Zaključki Izsledki naše raziskave kažejo, da je pri koronarnih bolnikih razmeroma kratkotrajna (tj. 2-tedenska) nadzorovana telesna vadba v vodi varna in enako učinkovita pri izboljšanju telesne zmogljivosti in endotelijske funkcije (ocenjene s pretokom odvisne dilatacije) kot vadba na kopnem. S tem smo dokazali, da lahko vadbo v vodi vključimo v program rehabilitacije koronarnih bolnikov, če je to njihova želja. Dodatno smo pokazali, da utegne vadba v vodi izraziteje znižati koncentracijo D-dimera in NT-proBNP ter posamezne kazalnike vagalne modulacije. Nasprotno, obe vrsti vadbe primerljivo izboljšata z zdravjem povezano kakovost življenja. Z raziskavo smo prispevali k vse večjemu naboru dokazov o učinkovitosti in varnosti telesne vadbe pri bolnikih s koronarno boleznijo, hkrati pa potrdili, da je telesna vadba v vodi lahko varna in učinkovita možnost za koronarne bolnike, ki opravljajo kratkotrajni program srčno-žilne rehabilitacije.20212021-03-04 15:52:53Doktorsko delo/naloga125112VisID: 16373sl