<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vloga delovnega terapevta pri zdravljenju in obvladovanju kronične bolečine</dc:title><dc:creator>Simončič,	Martina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Marušič,	Vita	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Lebar,	Cecilija	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>delovna terapija</dc:subject><dc:subject>pregled literature</dc:subject><dc:subject>bolečina</dc:subject><dc:subject>ocena bolečine</dc:subject><dc:description>Uvod: Kronična bolečina je neprijetna senzorna in čustvena izkušnja, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva, ki traja vsaj 3-6 mesecev. Pogosto povzroči vrsto drugih simptomov kot so stres, nespečnost, utrujenost, depresija in tesnoba. Delovno terapevtske intervencije so usmerjene v zmanjševanje bolečine in optimalno povečanje samostojnosti v dnevnih aktivnostih.  Namen: Širše spoznavanje problema kronične bolečine z vidika delovne terapije, preučiti kako je v literaturi opredeljena vloga in naloga delovnega terapevta pri obravnavi bolnikov s kronično bolečino ter ugotoviti katere modele, pristope in ocenjevalne instrumente uporabljajo delovni terapevti pri svojem delu na področju zdravljenja in obvladovanja kronične bolečine. Metode dela: Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo, pregled domače in tuje znanstvene in strokovne literature, ki  smo jo iskali v spletnih bazah Google scholar in DiKUL, ki omogočata dostop do tujih baz kot so OTSeeker, PubMed, MedLine, Cochrane library in Dlib, in v revijah ter zbornikih iz knjižnic URI Soča, Medicinske fakultete v Ljubljani in Zdravstvene fakultete Ljubljana. Rezultati: Delovni terapevti morajo biti seznanjeni s primeri dobre prakse s področja obravnave kronične bolečine. Naloga delovnega terapevta je omogočanje izvajanja okupacije/okupacij; zagotavljanje poklicne rehabilitacije; obnovitev okupacijske identitete; spodbujanje funkcionalne neodvisnosti, mobilnosti in avtonomije; izboljšanje mehanike telesa in uporabe ergonomskih tehnik; izboljšanje/obnovitev funkcij; prilagoditev okolja in izboljšanje socialne podpore. Najpogosteje se uporablja biopsihosocialni model, znotraj tega pa kognitivno – vedenjski pristop in biopsihosocialni pristop. Delovni terapevti uporabljajo različne ocenjevalne inštrumente, najpogosteje Analizo aktivnosti, Kanadski test izvedbe okupacije in oceno bolečine z Vizualno analogno lestvico. Razprava in zaključek: Kronična bolečina je pogosto vzrok za socialno izoliranost in  zmanjšano kakovost življenja. Oseba se pogosto sooča tudi z  motnjami spanja in razpoloženja ter težavami z ravnotežjem. Naloga delovnega terapevta je ugotoviti, kako kronična bolečina vpliva na izvedbo vsakodnevnih aktivnosti uporabnika. Delovna terapija je usmerjena v prilagajanje aktivnosti in okolja/okoliščin, ki omogočajo izvedbo s čim manj bolečin, in hkrati izvedbo na učinkovit in varen način.</dc:description><dc:publisher>[M. Simončič]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-12-24 07:46:44</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>124073</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 615.851</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 104072</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 45811459</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
