<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv načina izolacije in dekarboksilacije na kemijsko stabilnost ekstrakta industrijske konoplje</dc:title><dc:creator>Hrastnik,	Julija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kreft,	Samo	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Tavčar Benković,	Eva	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>konoplja</dc:subject><dc:subject>kanabinoidi</dc:subject><dc:subject>ekstrakt</dc:subject><dc:subject>dekarboksilacija</dc:subject><dc:subject>stabilnost</dc:subject><dc:description>Tradicionalna uporaba konoplje sega daleč v zgodovino, ko so ugotovili njene številne uporabne lastnosti, zato se uporablja še danes v industrijske, prehranske, kozmetične ter medicinske namene. Odkritju kemijske strukture kanabinoida ⠆9-THC ter kasneje še endokanabinoidnega sistema v 2. polovici 20. stoletja so sledile številne raziskave, ki še vedno poskušajo razložiti ter čim bolje opisati terapevtsko delovanje rastline ter optimizirati farmacevtske formulacije. Eden izmed pripravkov iz konoplje je ekstrakt. V tej magistrski nalogi smo ugotavljali, kateri dejavniki ekstrakcije in dekarboksilacije najbolj vplivajo na stabilnost kanabinoidov v ekstraktu industrijske konoplje.
Sprva nas je zanimalo, katero ekstrakcijsko topilo je ustreznejše za ekstrakcijo industrijske konoplje. Spoznali smo, da je bilo v naših poskusih boljše topilo heksan kot etanol, saj se je etanol počasneje odparil pri rotavapiranju in med testiranjem stabilnosti je v etanolnem ekstraktu nastala oborina. Oba ekstrakta smo raztopili v propilen glikolu ter sezamovem olju, etanolni se je bolje raztopil v propilen glikolu, saj je ostalo manj neraztopljenega ekstrakta, heksanski pa v sezamovem olju. Kanabinoidi so bili po 4 mesecih stabilnejši v heksanskem ekstraktu. Primerjali smo tudi heksanske ekstrakte, v katerih smo izvedli dekarboksilacijo v različnih fazah priprave ekstrakta. En alikvot ekstrakta smo dekarboksilirali v pečici na 130 °C eno uro, drugega smo raztopili v sezamovem olju ter ga dekarboksilirali v kaloti pri isti temperaturi, tretji ekstrakt je bil narejen iz dekarboksiliranega rastlinskega materiala. Ugotovili smo, da so bili vzorci najmanj stabilni pri ekstraktu, ki se je dekarboksiliral v pečici brez olja.
V drugem delu poskusov smo izdelali heksanski ekstrakt, iz katerega smo naredili več vzorcev, ki smo jih izpostavili različnim razmeram dekarboksilacije. Ta je potekala v kaloti pri 110 °C 4 ure ali pri 130 °C 1 uro v atmosferi argona ali zraka, pri čemer smo ekstrakte predhodno raztopili v oljih (olivno olje, MCT olje, sezamovo olje) ali pa smo jih dekarboksilirali brez olja. Nato smo 7 mesecev spremljali koncentracijo kanabinoidov v njih. Ugotovili smo, da so bili ekstrakti, ki so se dekarboksilirali brez olja, najmanj stabilni. CBD je bil dokaj stabilen, na začetku je celo prišlo do povišanja koncentracije zaradi izhlapevanja vzorca skozi luknje pokrovčka, nastale pri vzorčenju. Najmanj stabilen je bil ⠆9-THC, ki je razpadal na CBN in tudi druge razpadne produkte, saj je njegova koncentracija padala veliko hitreje, kot je naraščal CBN.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-12-17 08:45:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>122933</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 78318</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
