Poklicna izgorelost in pomen supervizije pri učiteljih razrednega poukaČobanović, Jula Justina (Avtor) Vec, Tomaž (Mentor) učitelj razrednega poukaŽivimo v nepredvidljivem času, kjer je hitro prilagajanje na spremembe in družbene razmere nujno. Način življenja se odvija hitro, pogoje dela pa postaja čedalje težje usklajevati z zasebnim življenjem. Vse manj časa ostaja za družino, druženje, počitek, odnose in za nas same. Učitelji so vsakodnevno deležni novih izzivov, ki so za njih zahtevni in stresni. V kolikor nimajo na voljo ustreznih strategij za soočanje z njimi, lahko zaradi prepleta družbeno ekonomskih razmer, okoliščin dela in življenja, ter osebnostnih značilnosti privede do izgorelosti. Ta pojav ne ogroža le pedagoških delavcev, temveč vpliva na učence in celoten šolski sistem. Supervizija je ena izmed metod poklicnega in osebnostnega razvoja ter nenehnega učenja, ki strokovnjakom nudi priložnost za izgradnjo boljše poklicne identitete in kompetenc. Ponuja jim možnost reflektiranja svojega dela in iskanja rešitev, ki vodijo k bolj zadovoljujočem delu ter boljšemu obvladovanju stresa. Magistrsko delo obravnava supervizijo in poklicno izgorelost med učitelji razrednega pouka. V teoretičnem delu predstavljam poklic učitelja, večji poudarek pa namenjam sindromu izgorelosti in superviziji. Znotraj tega se osredotočam na proces izgorevanja, njegove vzroke in posledice, predstavim supervizijski proces ter njegovo vlogo pri osebnem in strokovnem razvoju učiteljev razrednega pouka. Empirični del sem izvedla v dveh delih. Oba sta bila izvedena s kvantitativno raziskovalno paradigmo. Uporabila sem štiri vprašalnike, katere je skupaj reševalo 213 učiteljev, ki so v šolskem letu 2019/2020 poučevali v javnih osnovnih šolah v Sloveniji. V sklopu prvih treh vprašalnikov je sodelovalo 133 učiteljev razrednega pouka, četrti vprašalnik pa je reševalo 80 učiteljev. Cilj raziskave je bil ugotoviti pojavnost izgorelosti pri učiteljih razrednega pouka in raziskati kakšen pomen učitelji pripisujejo procesu supervizije. Zanimalo me je, ali se pojavljajo statistično pomembne razlike v ogroženosti za izgorevanje glede na spol, starost in delovno dobo učiteljev. Raziskala sem, ali obstajajo statistično pomembne razlike v vrednotenju po dosežkih, deloholičnosti in stopnji izgorelosti po spolu, starosti in delovni dobi. Preučevala sem, koliko učiteljev je že bilo vključenih v razvojno-edukativni model supervizije in ali se pojavljajo statistično pomembne razlike v spolu pri vključitvi v proces. Moj namen je bil ugotoviti, ali so učitelji, ki so bili vključeni v proces supervizije manj ogroženi za izgorevanje in imajo manj znakov storilnostnega samovrednotenja, deloholizma in posledično nižjo stopnjo izgorelosti, kot tisti, ki vanjo še niso bili vključeni. Glede na to, da so anketirani reševali vprašalnike pred uvedbo epidemije in med epidemijo, sem preverila, ali je to obdobje vplivalo na njihovo stopnjo izgorelosti. Ugotavljala sem, ali med učitelji, ki so bili deležni procesa supervizije obstajajo statistično pomembne razlike v doživljanju stresa pred in po procesu supervizije. Ugotovila sem, da je skoraj polovica učiteljev razrednega pouka (46,6 %) izgorelih, kar predstavlja zaskrbljujoč podatek. Izsledki kažejo, da učitelji po koncu procesa supervizije doživljajo manj stresa kot so ga pred začetkom. Povzamem lahko, da so učitelji s procesom supervizije, supervizorjem in organizacijo, v kateri poučujejo, zadovoljni in bi v večini (94 %) priporočali proces tistim, ki ga še niso bili deležni. Razlik v spolu glede ogroženosti za izgorevanje, vrednotenja po dosežkih, deloholičnosti in stopnje izgorelosti zaradi premajhnega vzorca moškega spola nisem uspela dokazati. Dobljeni podatki kažejo, da v delovni dobi učiteljev ni statistično pomembnih razlik v ogroženosti za izgorevanje, v vrednotenju po dosežkih, deloholičnosti in stopnji izgorelosti. Ugotovila sem, da med starejšimi in mlajšimi učitelji ne obstajajo statistično pomembne razlike v ogroženosti za izgorevanje, obstajajo pa razlike v vrednotenju po dosežkih. Mlajši učitelji se bolj vrednotijo po dosežkih kot starejši učitelji. V stopnji izgorelosti in deloholičnosti pa med starejšimi in mlajšimi učitelji ni statistično pomembnih razlik. Pokazalo se je, da med spoloma učiteljev ni statistično pomembnih razlik v odločanju za proces supervizije. Rezultati pokažejo statistično pomembne razlike v ogroženosti za izgorevanje in v deloholizmu med učitelji, ki so že bili vključeni v proces supervizije ter tistimi, ki se procesa še niso udeležili. Učitelje, ki so že bili vključeni v supervizijo, deloholizem bolj ogroža kot tiste, ki se procesa supervizije še niso udeležili. V vrednotenju po dosežkih in stopnji izgorelosti statistično pomembnih razlik ni. Dobljeni podati pokažejo, da epidemija ni vplivala na stopnjo izgorelosti učiteljev razrednega pouka. Ugotovljene so bile statistično pomembne razlike v doživljanju stresa pred in po procesu supervizije. Učitelji po udeležbi razvojno-edukativnega modela supervizije doživljajo manj stresa kot pred začetkom supervizije. Na osnovi ugotovitev lahko povzamem, da se mlajši učitelji bolj vrednotijo po dosežkih kot starejši. Za proces supervizije se odločajo učitelji, ki jih izgorevanje bolj ogroža, so bolj deloholični kot tisti, ki se ga še niso udeležili. Med učitelji, ki so bili deležni supervizije, obstajajo statistično pomembne razlike v doživljanju stresa pred in po procesu supervizije, iz česar sklepam, da supervizija zmanjša doživljanje stresa, ki je lahko eden izmed vzrokov za nastanek izgorelosti.20202020-10-20 07:30:46Magistrsko delo/naloga121604COBISS_ID: 32800771sl