<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Merjenje peroksidazne aktivnosti nekovalentno povezanih hem-peptidnih kompleksov</dc:title><dc:creator>Družeta,	Ivona	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sollner Dolenc,	Marija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kühl,	Toni	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>peroksidazna aktivnost</dc:subject><dc:subject>hem-regulacijski motiv (HRM)</dc:subject><dc:subject>kompleks hem-peptid</dc:subject><dc:subject>kinetika Michaelis-Menten</dc:subject><dc:description>Hem predstavlja pomembno prostetično skupino raznovrstnih proteinov, najbolj znanih po svojih vlogah pri transportu kisika, transportu elektronov, oksidaciji substratov ter uravnavanju aktivnosti različnih proteinov. Ne-vezan prosti hem je hidrofoben in zelo toksičen za celice. Sprostitev prostega hema iz znotrajceličnih hemoproteinov in prisotnost redoks-aktivnega železa je znana pri nekaterih patoloških stanjih in so le-ti tudi vzrok za simptome teh stanj. Zaradi nenehnega nastajanja reaktivnih kisikovih zvrsti (ROS) prosti hem vodi do spremembe oz. poškodbe lipidov, proteinov in DNK. Peroksidaze so skupina encimov, ki vsebujejo hem, in imajo pomembno vlogo pri številnih ključnih fizioloških procesih, kot so odstranjevanje oksidantov (vodikov peroksid), so pa povezani tudi z nastajanjem ROS. Pri peroksidaznih reakcijah porfirinska molekula s hemskim železom v središču lahko služi kot vir elektronov. Ugotovili so, da se hem  lahko veže na kratka zaporedja v proteinih (angl. heme regulated motifs (HRM)) in tvori komplekse s proteini, ki imajo različne  biokemične funkcije. Hem v kompleksih z različnimi peptidi lahko povzroči povečanje njihove peroksidazne aktivnosti, kar lahko vodi do  številnih patofizioloških procesov. Cilj našega dela je bil raziskovanje vezave hema na proteine ter natančnejše preučevanje aminokislinskih zaporedij, na katere se veže hem. Najpogostejše aminokisline, ki so prisotne v vezavi hema na protein/peptid, so cistein, histidin, tirozin in metionin, ki lahko služijo kot koordinacijski aksialni ligandi hemskemu železu. Različne strukturne študije hemskih-peptidnih kompleksov so omogočile določitev koordinacijskega stanja hemskega železa in pomagale pri sestavi kombinatorične knjižnice nonapeptidov, ki jih je pripravil Kühl s sodelavci leta 2011. V naslednji študiji Brewitza in sodelavcev leta 2015 je bilo določenih osem razredov HRM z upoštevanjem položaja osrednje koordinirajoče aminokisline in prisotnosti ali odsotnosti dodatnih sosednjih aminokislin. Poudarek našega dela je bil na preučevanju teh kratkih aminokislinskih zaporedij iz že uveljavljenih razredov (VI – VIII). Z nadaljnjimi raziskavami na tem področju so Syllwasschy in sodelavci  razširili razdelitev in dodali nove štiri podrazrede (A – D), ki se delijo glede na različno dolžino vmesnikov (oz. število aminokislin) med dvema koordinacijskima aminokislinskima ostankoma v peptidnem zaporedju. Tako smo v našemu delu proučevali učinke zaporedij peptidov iz podrazredov A in C. Z uporabo spektroskopije UV-vis smo merili peroksidazno aktivnost teh kompleksov hem–peptid in proučevali kinetiko pretvorbe substratov v njihovi priostnosti. Uporabljeni testi so temeljili na merjenju peroksidazne aktivnosti z uporabo dveh substratov, 3,3',5,5'-tetrametilbenzidina (TMB) in vodikovega peroksida (H2O2). Naša skupina izbranih peptidov na osnovi koordinacijskih aminokislin histidina in tirozina ni pokazala pomembnega povečanja peroksidazne aktivnosti, največjo peroksidazno aktivnost imata podrazreda B in D, ki imata koordinirajoči aminokislini, oddaljeni med seboj za enega ali tri aminokislinske preostanke.	
Preučevali smo tudi  kinetiko pretvorbe izbranih substratov v prisotnosti kompleksov hem-peptid, ki so v testih merjenja peroksidazne aktivnosti pokazali pomembno zvišanje peroksidazne aktivnosti. Testi so bili opravljeni za dva substrata, TMB in vodikov peroksid, pri čemer smo določili standardni kinetični konstanti (KM, kcat)  za vsak kompleks posebej. Iz našega preizkusa je mogoče razbrati, da lahko povečanje reaktivnosti dosežemo s kombiniranjem visokega kcat in nizkega KM za drugi substrat. V študijah  kinetike za vodikov peroksid je bila opažena razlika v stabilnosti pri nekaterih kompleksih hem-peptid pri visokih koncentracijah vodikovega peroksida. Tako so kompleksi z visokim pretvorbenim številom (kcat) za H2O2 pokazali nižjo stabilnost pri visokih koncentracijah H2O2 (neodvisno od KM), za katero predvidevamo, da so posledica nizke katalitične učinkovitosti drugega substrata. Kljub svoji zelo pomembni vlogi v človeškem organizmu hem lahko s tvorbo reaktivnih kisikovih zvrsti (ROS) povzroči toksičnost in s tem različna patofiziološka stanja. Zato je potrebno prepoznati mehanizme za pojav različnih patofizioloških stanj, ki jih povzroča hem in s tem tudi omogoči  ustrezno zdravljenje.	
Določitev izbranih kinetičnih parametrov kompleksov hem-peptid je pomembna ne le za oceno delovanja takih kompleksov v organizmu, temveč tudi za razvoj potencialnih biokatalizatorjev, ki lahko temeljijo na takšnih reakcijah. Vendar raziskovanje regulacije hema vezanega na proteine še vedno predstavlja večinoma neznano področje,  zato zahteva nadaljnje raziskave, tudi na področju identifikacije in optimizacije študij na nonapeptidih.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-10-05 12:25:26</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>121344</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 76697</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
