Likovna teorija kot slovnica likovnega jezikaŽumer, Alenka (Avtor) Selan, Jurij (Mentor) likovna teorijaLikovna teorija že s samih imenom sporoča, da se s svojim teoretičnim pristopom lahko predstavi kot znanstvena veja likovne umetnosti. Bralca seznani s teorijo likovnega kot slovnico, ki ustvarjalcu ali gledalcu služi za zavedanje likovne forme in mu s tem daje bolj celosten vpogled v likovno delo, prav tako pa mu lahko služi kot orodje komunikacije. Ozavestiti vizualno pomeni zavedati se likovnega jezika in s tem krepiti sposobnost njegovega razumevanja ter rabe, z njim lahko izrazimo tisto, kar je prek besednega jezika v velikokrat nesmiselno, nepraktično in nemogoče izraziti. (Butina, 1997a) Likovni jezik sloni na zmožnosti vidne, čutne zaznave fizičnega sveta okoli nas. Za človeško bitje, ki je vizualne narave, je ozaveščanje vizualnega s pomočjo likovnega jezika pomembno za vsakdanje delovanje v sodobni družbi, saj ta največ komunicira prek vizualnih stimulatorjev. Opolnomočenje človeka za zavedno čutenje je lahko bistveno tudi pri oblikovanju lastnih vrednot, načel in predvsem možnosti SOčutja. Družba, ki jo prežema tako sočutnost, zavedanje kot tudi razumski, logični razvoj, je družba, ki povzema največje uspehe posameznih kultur iz zgodovine in sodobnega časa. Človeku daje možnost za psihično aktivnost, miselni razvoj in lastno izpopolnjevanje prek (samo)zavedanja, sočutnost pa ga opolnomoči pri razumevanju drugih ter sebe kot dela celote tega sveta. Z razumevanjem delovanja likovnega jezika in spodbujanjem otroka v zgodnjem otroštvu, ko ta še ni vešč verbalnega jezika, k rabi likovne govorice povečujemo (z)možnost komuniciranja tudi na ravni, ki otroka pravzaprav obdaja ves čas njegove budnosti (v primeru, da otrok nima poškdobe oči, vida ali možganov). Ta raven je zaznamovana z vizualnim kot načinom zaznave in likovnim kot govorico.20202020-10-02 08:30:10Diplomsko delo/naloga121276COBISS_ID: 30691075sl