<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Analiza učinkovitosti javnih biomedicinskih laboratorijev v Sloveniji z vidika doseganja njihove optimalne velikosti</dc:title><dc:creator>LAMOVŠEK,	NEJC	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Klun,	Maja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Skitek,	Milan	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>laboratorijska medicina</dc:subject><dc:subject>učinkovitost</dc:subject><dc:subject>DEA</dc:subject><dc:subject>optimalna velikost</dc:subject><dc:subject>storitveni model.</dc:subject><dc:description>Laboratorijska medicina kot podsistem javne zdravstvene mreže nudi storitve, za katere ni znano, v kakšnem obsegu jih bodo bolniki potrebovali. Obseg laboratorijskih storitev je tako v popolni domeni naročnikov, vendar pa lahko medicinski laboratoriji vsaj deloma vplivajo na porabo njihovih virov. Medicinski laboratoriji se tako srečujejo z različnimi omejitvami, denimo z zaposlovanjem, naložbami in viri financiranja, vendar pa želijo kljub omejitvam ponuditi hitro izvedene kakovostne laboratorijske preiskave. Eden izmed poglavitnih izvorov neučinkovitosti je tako lahko tudi neoptimalna velikost procesa v laboratorijih.
Namen doktorske disertacije je opredeliti tehnično in stroškovno učinkovitost biomedicinskih laboratorijev z vidika doseganja njihove optimalne velikosti. Vpliv konsolidacije laboratorijske dejavnosti ugotavljamo z oceno razlik v učinkovitosti medicinskih laboratorijev. Z opredelitvijo Malmquistovega indeksa produktivnosti dodatno opredelimo vpliv inovacij na učinkovitost medicinskih laboratorijev.
V empiričnem delu doktorske disertacije poglobljeno analiziramo dvajset medicinskih laboratorijev, ki izvajajo vse tri skupine laboratorijskih preiskav ter dodatno tudi enaindvajset laboratorijev primarne ravni zdravstvenega varstva. V analizo dodamo tudi dva tuja medicinska laboratorija, s katerima izvedemo mednarodno primerjavo učinkovitosti. Za analizo učinkovitosti uporabimo metodo ovojnice podatkov, tj. DEA metodo. Ugotavljamo, da je neučinkovitost, ki izhaja iz velikosti laboratorijev, do 1,2-krat večja, kot pa je procesne neučinkovitosti. Konsolidirana laboratorijska dejavnost je v naši analizi ocenjena kot bolj učinkovita. Upravljavske prakse naročanja in porabe laboratorijskih reagentov ter naložbe v opremo so se izkazale kot bistvene za doseganje stroškovne učinkovitosti medicinskih laboratorijev. Dodatno ugotavljamo, da DEA metoda, kadar se preverja kakovost dela laboratorijev, ni zadovoljiv samostojni kazalnik učinkovitosti. Z raziskavo tako prispevamo h korpusu DEA raziskav za področje zdravstva, ki na ta način še niso bile obravnavane, ter širimo področje uporabe metode s ciljem širšega metodološkega pokrivanja celotnega področja zdravstva. Opredelitev optimalne velikosti medicinskih laboratorijev z uporabo DEA metode ter upoštevanjem storitvenih modelov je tako prvič uporabljena na primeru medicinskih laboratorijev.</dc:description><dc:publisher>[N. Lamovšek]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-09-30 13:05:59</dc:date><dc:type>Doktorska disertacija</dc:type><dc:identifier>121161</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 16821</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 22525187</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
