Sinteza in biološko vrednotenje glicerolomanozidnih dendronov kot potencialnih antagonistov receptorja DC-SIGNJeke, Tjaša (Avtor) Tomašič, Tihomir (Mentor) antagonisti dendron D-manoza HIV-1 dendritske celice antagonisti DC-SIGN sinteza monomernega antagonista receptorja sinteza distančnika sinteza dendronovDC-SIGN (za dendritske celice specifičen, medcelično adhezijsko molekulo-3-vezoči ne-integrin) je transmembranski receptor lektinov tipa C, katerih glavna naloga je prepoznavanje in internalizacija antigenov. Najdemo ga na antigen predstavitvenih celicah (APC), dendritičnih celicah (DC), kjer igra pomembno vlogo v imunskem sistemu. Vstop v DC omogoča ne samo virusu HIV-1, ampak tudi številnim drugim mikroorganizmom. Vezava patogena na DC-SIGN sproži znotrajcelične signalne poti in migracijo DC do celic T (limfocitov). Poleg vezave patogenov pa lahko DC-SIGN veže tudi medcelični adhezijski molekuli (ICAM)-2 in (ICAM)-3. Obe molekuli sta vpleteni v prenos virusa HIV-1 do sekundarnih limfoidnih organov. V limfoidnem tkivu virus HIV-1 napade glavne tarčne CD4+ celice T, kjer pride do podvojevanja virusa. Na ta način DC-SIGN omogoča okužbo celic T, vendar lahko hkrati tudi varuje organizem. Po vstopu patogenov v DC jih DC-SIGN prenese v endosome in lizosome, kjer poteka razgradnja virusa. Virus HIV-1 povzroča kronično bolezen sindroma pridobljene imunske pomanjkljivosti (aids), ki po svetu vsako leto ubije milijone ljudi. V želji, da bi lahko to bolezen preprečili, so bili razviti različni pristopi, ki onemogočajo interakcijo patogena z DC-SIGN in posledično okužbo. Najbolj enostavna pot preprečevanja interakcije je sinteza majhnih molekul, antagonistov DC-SIGN. S poznavanjem vezavnega mesta DC-SIGN je postalo načrtovanje le-teh bistveno lažje. DC-SIGN z visoko afiniteto veže D-manozo in L-fukozo. Vezavno mesto, pri katerem je vezava liganda odvisna od Ca2+, lahko poleg vezave sladkorja tvori še dodatne hidrofobne interakcije s preostalim delom antagonista. DC-SIGN s tetramerizacijo poveča vezavno afiniteto in avidnost. Cilj te magistrske naloge je bil sinteza monovalentnega glikokonjugata, ki smo ga vezali na jedro dendrona. Z multimerno predstavitvijo smo tako dobili tetramer, ki lahko zasede vsa štiri vezavna mesta DC-SIGN. Sintetizirane spojine smo biološko ovrednotili v vzpostavljenem in vitro sistemu, tako da smo najprej določili aktivnost pri dveh različnih koncentracijah spojine in nato za najboljše spojine še vrednost IC50. Testirali smo tako monovalentne kot polivalentne glikokonjugate. Monovalentni glikokonjugati so bili aktivni v mikromolarnem območju, medtem ko smo pri tetramernih glikokonjugatih naleteli na težave. Dendronske spojine so bile slabo topne v testnem sistemu tudi pri nizkih koncentracijah, kar nam je onemogočilo, da bi določili njihovo aktivnost.[T. Jeke]20152020-09-29 11:26:39Magistrsko delo/naloga121046UDK: 543.057:577(043.3)COBISS_ID: 3954033sl