<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Odnos med naracijo in  morfologijo v likovni praksi / Odnos med naracijo in  morfologijo v likovni praksi</dc:title><dc:creator>Golob,	Rebeka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Gorenec,	Bojan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Muhovič,	Jožef	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>slikarstvo
naracija
mit 
Ojdip in sfinga
Splav Meduze
likovna morfologija
likovna artikulacija
kompozicija
kolaž
magistrska naloga</dc:subject><dc:description>Beseda zgodba izhaja iz grške besede mythos oziroma mit. Po Heziodu so bili miti zgodbe, katerih funkcija je bila pojasnjevati človeka samemu sebi skozi obredni dekorum. Mit je vsebina naracije, le-ta je njegovo okostje. Zaradi problematike časovnosti v naraciji – linearno določenega zaporedja dogodkov, ki zgodbo določajo, so umetniki upodabljali en sam ključni trenutek, ki povzema celotno zgodbo – pregnantni trenutek. Toda kako ga upodobiti? Kako ga oblikotvoriti? Kje je točka, na kateri se naracija in morfologija zlijeta v eno, tako da ena brez druge ne moreta obstajati? Cilj te magistrske naloge je preko raziskave naracije in morfologije ter njunega odnosa odgovoriti na ta vprašanja in utemeljiti lastno umetniško prakso. Naracija poteka v času, medtem ko likovna artikulacija poteka v prostoru. Tako je jedro te naloge pretvorba časovne zaporednosti (diskurza) v prostorsko sočasnost (relacije in korelacije).</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-09-22 09:00:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>120538</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 18313</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
