<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>PSIHOLOŠKI ODZIV NA ŠPORTNE POŠKODBE IN REHABILITACIJO VRHUNSKIH ŠPORTNIKOV V EKIPNIH ŠPORTIH</dc:title><dc:creator>Čampa,	Špela	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Cecić Erpič,	Saša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>psihološki odzivi</dc:subject><dc:subject>rehabilitacija</dc:subject><dc:subject>čustva</dc:subject><dc:subject>vedenje</dc:subject><dc:subject>stres</dc:subject><dc:description>Športna poškodba je ena izmed bolj travmatičnih izkušenj, s katero se športnik sooča v svoji tekmovalni karieri. Poškodbe nanj vplivajo na fizični, socialni in psihološki ravni. Ker rehabilitacija športnika ne vsebuje le fizičnega okrevanja, pač pa tudi psihološko rehabilitacijo, je za uspešno vrnitev v šport potrebno razumevanje psiholoških vidikov, kot so čustveni in vedenjski odzivi. 
V magistrski nalogi nas je zanimalo, kakšni so psihološki odzivi na športne poškodbe in kasneje na rehabilitacijo vrhunskih športnikov v ekipnih športih v Sloveniji. Ugotavljali smo, česa je poškodovanih športnikov najbolj strah, ko se vračajo nazaj v trenažni proces po poškodbi, in ugotovili, da jim je največ strahu predstavljala misel, da ne bodo dosegli tako dobrih rezultatov, kot so jih pred poškodbo. Pri pojavljanju strahu smo raziskovali tudi razliko med spoloma, vendar nismo odkrili statistično pomembnih značilnosti. 
Ugotavljali smo, katera čustva so bila prisotna pri poškodovanih športnikih. Največ se jih je počutilo aktivnih, najmanj pa osramočenih. Tako je prevladovalo pozitivno čustvo, negativno pa je bilo izraženo najmanj. Rezultati so pokazali, da bolj kot je zahtevna poškodba, bolj so preizkušanci izgoreli in manj so nejevoljni. Pri športnikih, katerih poškodba je trajala več kot šest mesecev, je bil stres močno prisoten. Izkazalo se je, da je največ pomoči športnikom nudila družina, takoj zatem fizioterapevti in nato prijatelji. Osebe, ki so jih obkrožale v času treninga (sotekmovalci, trener in vodstvo kluba), so jim nudile manj pomoči kot bližnji (družina in prijatelji). Največ pritiska v času rehabilitacije so vršili športniki sami, zelo malo pa so na njih vplivali družinski člani, trenerji in drugi. 
Ugotovili smo, da se je največ poškodb zgodilo v tekmovalnem obdobju, in sicer med tekmo ali med treningom.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-09-20 07:15:09</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>120419</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 30173</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 32004867</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
