<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Preizkušanje učinkovitosti peptidnega antagonista grelinskega receptorja na mišjem modelu</dc:title><dc:creator>Peinkiher,	Sara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Lunder,	Mojca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Grgurevič,	Neža	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>peptid P1</dc:subject><dc:subject>antagonisti</dc:subject><dc:subject>grelin</dc:subject><dc:subject>in vivo testiranje</dc:subject><dc:subject>mišji model</dc:subject><dc:description>Grelin je periferni peptidni hormon, ki je vpleten v uravnavanje energijske homeostaze, uravnavanje vnosa hrane in izločanje rastnega hormona. Iskanje antagonistov receptorja za grelin je eden od načinov iskanja novih spojin vodnic, katerih namen je zdravljenje bolezenskih stanj in tveganj, kot so na primer prekomerna telesna masa, debelost in z njo povezana druga bolezenska stanja. Na Katedri za farmacevtsko biologijo, Fakultete za farmacijo, Univerze v Ljubljani, so s pomočjo tehnologije bakteriofagnega prikaza razvili peptidne ligande receptorja za grelin, z in vitro antagonističnim delovanjem. Najučinkovitejšega med njimi smo v magistrski nalogi preizkusili še in vivo na mišjem modelu linije C57BL/6J. Delovanje peptida, ki smo ga poimenovali P1, smo primerjali z antagonistom grelina [D-Lys-3]-GHRP-6. V nalogi smo preizkusili dva načina vnosa snovi, preko trebušne (intraperitonealno, i.p.) in preko nosne votline. Opravili smo 3 poskuse; v poskusih 1 in 2 smo po vnašanju snovi intraperitonealno in preko nosne votline spremljali vnos hrane pri testnih živalih, v poskusu 3 smo po vnosu peptidne snovi intraperitonealno merili koncentracijo rastnega hormona v serumu testnih živali. V poskusih 1 in 2 smo imeli tri skupine živali: 1) kontrolno, 2) skupino z dodanim [D-Lys-3]-GHRP-6 in 3) skupino z dodanim peptidom P1. V poskusu 3 smo poleg v poskusih 1 in 2 navedenih treh dodali še tri skupine živali: 4) z dodanim grelinom, 5) z istočasno dodanim grelinom in peptidom P1 ter 6) z istočasno dodanim [D-Lys-3]-GHRP-6 in peptidom P1.
Prost vnos hrane 30 min po intraperitonealni aplikaciji snovi se je razlikoval med kontrolno skupino in skupino z dodanim antagonistom [D-Lys-3]-GHRP-6, medtem ko pri skupini z dodanim peptidom P1 ni prišlo do pričakovanih sprememb. Razlike smo zaznali tudi v koncentraciji rastnega hormona v serumu. Aplikacija grelina je, v primerjavi z nosilnim sistemom brez grelina, signifikantno povečala koncentracijo rastnega hormona v serumu. Istočasna aplikacija grelina in peptida P1 je povzročila nepričakovano višjo koncentracijo rastnega hormona kakor sama aplikacija grelina. Rezultati naše raziskave niso potrdili antagonističnega in vivo delovanja peptida P1 na vnos hrane, pokazali pa so vpliv peptida P1 na izločanje rastnega hormona.</dc:description><dc:publisher>[S. Peinkiher]</dc:publisher><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2020-09-17 12:15:51</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>120272</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 543.645.6(043.3)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 4462193</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
