Vpliv izbranih bisfenolov na aktivnost glukokortikoidnih receptorjev, izraženih v celicah MDA-kb2Beganović, Amela (Avtor) Sollner Dolenc, Marija (Mentor) Zore, Taja (Komentor) motilci endokrinega sistemaglukokortikoidni receptorbisfenol Aanalogi bisfenola Acelična linija MDA-kb2Bisfenoli so spojine, ki se v velikih količinah uporabljajo pri izdelavi plastike. Vsakodnevno smo izpostavljeni nizkim koncentracijam bisfenolov, saj se ti nahajajo v izdelkih za vsakodnevno uporabo, v hrani, vodi in tudi zraku. Najbolj zastopan bisfenol je bisfenol A (BPA), ki je precej poznan tudi laični populaciji, saj je znan motilec endokrinega sistema in posledično že skoraj deset let prepovedan v otroških plastenkah. Kot alternativa pri izdelavi plastike in ostalih proizvodov so se zato pojavili različni analogi BPA, ki so manj raziskani, a imajo zaradi podobne strukture verjetno podobne učinke na endokrini sistem. Njihovi učinki na estrogenski in androgeni receptor so najbolj preučevani, naloga naše raziskave pa je bila ugotoviti, kakšen vpliv imajo na glukokortikoidni receptor (GR). S pomočjo celične linije MDA-kb2 smo ugotavljali vpliv sedmih bisfenolov na GR. Najprej smo izbranim analogom določili najnižjo citotoksično ali najvišjo necitotoksično koncentracijo s testom citotoksičnosti z resazurinom. Najnižja citotoksična koncentracija je za bisfenol E (BPE) znašala 150 µM pri testiranju na agonistično delovanje, za bisfenol P (BPP) 25 µM tako pri testiranju na agonistično kot tudi na antagonistično delovanje in za tetrametil bisfenol F (TMBPF) 25 µM pri testiranju na agonistično in 50 µM pri testiranju na antagonistično delovanje. Bisfenol AP (BPAP) in bisfenol B (BPB) sta se obarjala v mediju pri koncentracijah, višjih od 50 µM, zato sta njuni najvišji testirani koncentraciji bili 25 µM za BPAP ter 50 µM za BPB in se nista izkazali kot citotoksični. Najvišja testirana koncentracija za 2,4-bisfenol S (2,4-BPS) in bisfenol F (BPF) je bila 50 µM, pri kateri spojini nista bili citotoksični. Nadalje smo ugotavljali vpliv bisfenolov na GR s pomočjo luciferaznega testa. Rezultati testiranja so pokazali, da spojina BPE deluje agonistično na GR (EC50 = 13,65 µM), spojine BPAP (IC50 = 15,75 µM), BPB (IC50 = 24,55 µM) in BPP (IC50 = 13,04 µM) pa delujejo antagonistično na GR. Z dodatnim testom agonističnega delovanja na GR s pomočjo mifepristona (RU-486) smo potrdili domnevo, da je BPE povzročil zvišanje aktivnosti luciferaze preko GR, z dodatnim testom inhibicije luciferaze pa da so BPAP, BPB in BPP povzročili znižanje aktivnosti luciferaze preko GR. Rezultati raziskovalnega dela nakazujejo na to, da imajo nekateri bisfenoli lahko vpliv na glukokortikoidni sistem. Da bi popolnoma toksikološko ovrednotili te spojine, pa bi potrebovali še več in vivo, in vitro ter epidemioloških raziskav.20202020-09-17 08:45:03Magistrsko delo/naloga120213VisID: 75978sl