<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Tipologija sistemov koronalnih obstruentov  in razvoj palatalov v indoiranščini</dc:title><dc:creator>Sušnik,	Miha	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Repanšek,	Luka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Živanović,	Sašo	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>tipologija</dc:subject><dc:subject>koronalni soglasniki</dc:subject><dc:subject>variacija</dc:subject><dc:subject>palatali</dc:subject><dc:subject>indoiranščina</dc:subject><dc:description>Primerjalnojezikoslovni modeli se lahko v določenih pogledih smiselno dopolnijo s tipološkimi. Ker gre pričakovati, da bo rekonstruirano stanje možno umestiti v tipologijo, nam slednje namreč lahko pomagajo odbrati med predlaganimi historičnimi pristopi. Vendar je ob tem ključno, da izdelane tipologije temeljijo na fonoloških teorijah, ki ne privzamejo določenih, običajno implicitnih predpodstavk o razmerju med fonetiko in fonologijo. Temu je še posebej tako v primeru tipologij koronalnih mest izgovorjave, na katere se osredotoča naloga, ki tipologijo koronalnih mest izgovora uporabi za kritični pretres dveh pristopov k razvoju palatalov v indoiranščini. Tako Lippov (2009) kot Repanškov (2019) pristop namreč predpostavljata vmesna stanja, ki so navzkriž z izdelano tipologijo. Kritiki se izogne nov predlog razvoja palatalov v indoiranščini, ki med drugim zagovarja stališče Vijūnasa (2010) o fonetični vrednosti [s̱] edinega praindoevropskega sibilanta ter povezuje satemizacijo in pravilo RUKI, ki je bilo že predhodno povezano z izgovorom [s̱] v prajeziku (npr. Bičovský 2008).</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-09-15 07:45:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>120012</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 460170</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
