Dejavniki, ki vplivajo na pojav in uspeh zdravljenja otrok z vozličiPijovnik, Urška (Avtor) Hočevar Boltežar, Irena (Mentor) otrociV teoretičnem delu magistrskega dela smo opredelili in klasificirali glasovne motnje. Podrobneje smo se osredotočili na vozliče na glasilkah. Pojasnili smo vzroke njihovega nastanka, opisali glas oseb z omenjeno patologijo, razpravljali o vplivu osebnostnih lastnosti na nastanek in vzdrževanje vozličev na glasilkah ter preverili pogostost glasovne motnje. Proces zdravljenja vozličev smo razdelili na diagnostične postopke ter nadaljnje zdravljenje. V posameznih delih smo opisali vlogo foniatra, logopeda ter psihologa. V empiričnem delu smo skušali ugotoviti, ali prihaja do razlik v uspešnosti odpravljanja vozličev na glasilkah glede na različne načine obravnave. Ločili smo skupino otrok, ki je bila deležna le navodil o glasovnih higieni, in skupino otrok, ki je bila deležna tudi nadaljnje logopedske glasovne terapije. Vzorec smo primerjali tudi glede na trenutno kakovost glasu, ob čemer smo ločili skupini otrok z glasovnimi težavami in brez njih. Kot kriterij za razdelitev skupin smo upoštevali oceno kakovosti otrokovega glasu, ki so jo podali starši. Ker v strokovni literaturi nismo zasledili raziskav o potrebi logopedske glasovne terapije za odpravljanje glasovnih motenj v otroštvu, smo nujnost te skušali ugotoviti z izvedbo raziskave. V vzorec smo zajeli 70 otrok (oz. njihovih staršev) v starosti 6– 16 let, ki so v obdobju 2010–2016 obiskali foniatrično ambulanto zaradi glasovne motnje in pri katerih so na otorinolaringološkem pregledu s pomočjo telelaringoskopije opazili funkcionalno glasovno motnjo z organskimi spremembami na sluznici grla – vozliče. Sodelujočim otrokom oziroma njihovim staršem smo poslali Vprašalnik o glasovnih navadah in otrokovih lastnostih ter slovensko različico Vprašalnika o oviranosti zaradi glasovnih težav za otroke (pVHI). Oba vprašalnika sta bila anonimna. V kolikor so starši pisno dovolili tudi vpogled v otrokovo zdravstveno dokumentacijo, je pooblaščena oseba iz nje povzela še nekatere podatke, potrebne za zaključek raziskave. Na podlagi raziskave smo ugotovili razlike med otroki, ki so prejeli le navodila o glasovni higieni, in tistimi, ki so bili vključeni tudi v nadaljnjo logopedsko glasovno terapijo, tako na fizičnem (pVHIP: p = 0,019) in emocionalnem delu (pVHIE: p = 0,001) vprašalnika pVHI, kot tudi pri skupnem rezultatu testa (p = 0,005). Višje povprečje rangov je v vseh primerih dosegla skupina oseb, ki je bila deležna tudi nadaljnje logopedske glasovne terapije. Prav tako smo opazili statistično pomembne razlike glede želje po ponovnem otorinolaringološkem pregledu (p = 0,027). Večji del otrok, ki je bil vključen tudi v nadaljnjo logopedsko glasovno terapijo, si je želel tudi ponovne kontrole. V slednji skupini smo opazili tudi pomembno več spremljajočih bolezni (p = 0,029) ter slabšo kakovost glasu glede na oceno staršev (p = 0,012). Statistično pomembne razlike smo opazili tudi v primerjavi otrok s še prisotnimi glasovnimi motnjami in tistih brez pomembne disfonije glede na starševsko oceno kakovosti glasu. P-vrednosti so bile statistično značilne na vseh podvprašalnikih (pVHIF: p = 0002, pVHIP: p = 0,000, pVHIE: p = 0,000) ter na skupnem rezultatu testa (tpVHI: p = 0,000). Višja povprečja rangov smo opazili pri skupini otrok z glasovnimi težavami. Prav ti otroci so dosegli tudi pomembno višje rezultate pri primerjanju govornih navad otrok (glasno govorjenje otroka: p = 0,002 in preostalih članov družine: p = 0,015, oponašanje zvokov: p = 0,047). Pogosteje so prebolevali tudi vnetja ušes (p = 0,032). Med skupinama smo opazili statistično pomembne razlike (p = 0,000) glede števila prvo-, srednje- ali zadnjerojenih. V skupini otrok brez glasovnih težav so bili le prvo- in zadnjerojeni otroci – slednjih je bilo nekoliko manj; v skupini otrok z glasovnimi težavami je bilo enako število srednje- in zadnjerojenih, prvorojeni pa so bili v manjšini. Mejno značilne razlike smo opazili tudi na postavkah o obiskovanju logopedskih terapij zaradi glasovnih težav (p = 0,051), izboljšanju glasu (p = 0,006), želji po ponovnem otorinolaringološkem pregledu (p = 0,001) ter pri načinu zdravljenja (p = 0,009). Na podlagi raziskave lahko ugotavljamo, da je potreb po logopedski obravnavi otrok z vozliči in glasovnimi motnjami nasploh bistveno več, kot jih lahko zagotavlja obstoječa logopedska oziroma specialistična logopedska služba, kar je pomemben podatek za načrtovalce in plačnike zdravstvene mreže v državi. Glede na obstoječe stanje bi se bilo dobro usmeriti tudi na pedagoške delavce, ki vsakodnevno prihajajo z otroki v stik, in jih izobraziti o glasovni higieni. Naloga logopedov bi bila tako oblikovanje smernic o preventivnih ukrepih, s pomočjo katerih bi pedagoški delavci lahko preprečili nastanek glasovnih motenj pri otrocih.20202020-09-12 07:31:57Magistrsko delo/naloga119847COBISS_ID: 28025347sl