<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Uporaba deeskalacijskih tehnik pri nujni obravnavi agresivnega/agitiranega pacienta</dc:title><dc:creator>Ujčič,	Tomaž	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Prestor,	Jože	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Lapanja,	Aljoša	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Slabe,	Damjan	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>zdravstvena nega</dc:subject><dc:subject>deeskalacija</dc:subject><dc:subject>nasilje</dc:subject><dc:subject>nujna obravnava</dc:subject><dc:description>Uvod: Zdravstveno osebje je pogosto izpostavljeno različnim oblikam nasilja. Največkrat se to dogaja na urgentnih in psihiatričnih oddelkih. Posledice se kažejo na fizičnem, psihološkem, funkcionalnem, socialnem in finančnem področju ter odnosu osebja do pacientov. Deeskalacijske tehnike se priporočajo kot prvi odziv na pacientovo agresivno vedenje. Gre za vrsto prepletenih komponent, katerih cilj je odpraviti ali zmanjšati pacientovo agresijo/agitiranost. Namen: Preučiti uporabo deeskalacijskih tehnik pri nujni obravnavi agresivnega oziroma agitiranega pacienta. Metode dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela s pregledom literature. Iskanje je potekalo v podatkovnih bazah CINAHL, Medline, in ScienceDirect v časovnem okvirju od leta 2010 do aprila 2020. V analizo je bilo vključenih 34 člankov. Rezultati: Pri deeskalaciji gre za preplet komunikacije, samoregulacije, ocenjevanja, ukrepanja in zagotavljanja varnosti. Glavni cilji so zmanjšanje možnosti nasilja, manjša uporaba omejevalnih intervencij ter zmanjšanje števila morebitnih poškodb. Pri akutni fazi eskalacije je pomemben jasen, čvrst in instruktiven pristop do pacienta ter uporaba objektivnih lestvic za oceno agitiranosti. Pred uporabo sedativnih sredstev, med morebitnim oviranjem in po njem se priporoča uporaba deeskalacije. Eksaktna narava deeskalacijskih intervencij mora biti določena na podlagi nenehnega ocenjevanja, dinamične refleksije in sprotne identifikacije pacientovih potreb. Osebje na psihiatričnih in urgentnih oddelkih bi moralo biti usposobljeno za izvajanje deeskalacijskih tehnik. Za edukacijo se svetuje igra vlog. Pri spopadanju s problemom je poudarjen pristop celotne organizacije, ki zajema interprofesionalno usposabljanje osebja, varnostna priporočila ter strategije in spodbujanje aktivnega preprečevanja nasilja. Razprava in zaključek: Primerjava teoretičnih okvirjev in strategij za zmanjšanje nasilja na urgentnih oddelkih s širšim pogledom na deeskalacijske tehnike pokaže precej skupnih elementov. Kljub pomanjkanju trdnih dokazov menimo, da bi implementacija deeskalacijskih tehnik v klinično prakso pripomogla k varnosti zaposlenih in kakovostnejši obravnavi pacientov.</dc:description><dc:publisher>[T. Ujčič]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-09-09 07:46:30</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>119438</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616-083</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 99421</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 27684355</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
