<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Avtonomija in spodbujanje samostojnosti ljudi z demenco v domačem okolju</dc:title><dc:creator>Kosar,	Nina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Rihter,	Liljana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Mali,	Jana	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>demenca</dc:subject><dc:subject>neformalni oskrbovalci</dc:subject><dc:subject>skupnostna oskrba</dc:subject><dc:subject>avtonomija</dc:subject><dc:subject>samostojnost</dc:subject><dc:description>V diplomskem delu sem raziskovala avtonomijo in spodbujanje samostojnosti ljudi z demenco v domačem okolju. V teoretičnem uvodu sem predstavila značilnosti in opredelitev demence. V nadaljevanju sem se dotaknila sporazumevanja z ljudmi z demenco in nadaljevala s temo oskrba ljudi z demenco v domačem okolju. Prav tako sem predstavila potrebe ljudi z demenco in potrebe sorodnikov ljudi z demenco. V zadnji točki teoretičnega uvoda sem predstavila pomen avtonomije ljudi z demenco v kontekstu socialnega dela. Glavni cilj raziskave je bil raziskati predvsem, kako poteka vsakdan ljudi z demenco in vsakdan sorodnikov ljudi z demenco, ki prevzemajo skrb za ljudi z demenco v domačem okolju. Prav tako sem želela ugotoviti, katera opravila opravljajo ljudje z demenco samostojno in pri katerih potrebujejo pomoč sorodnikov ter na kakšen način jim pri tem pomagajo njihovi sorodniki. Želela sem izvedeti, kako poteka sprejemanje odločitev o opravilih, tako lažjih kot kompleksnejših in s tem ugotoviti, kakšno avtonomnost odločanja imajo ljudje z demenco v vsakodnevnem življenju. Poleg tega sem želela izvedeti, med kakšnimi dejavnostmi lahko izbirajo ljudje z demenco in kako jim pri izbiri dejavnosti pomagajo njihovi sorodniki. Želela sem ugotoviti, kako lahko ljudje z demenco izražajo svoje želje in mnenje ter ali sorodniki ljudi z demenco upoštevajo njihove želje in mnenje. Raziskava, s katero sem prišla do odgovorov na našteta raziskovana vprašanja, je bila kvalitativna in empirična. V njej so sodelovali trije ljudje z demenco in štirje sorodniki ljudi z demenco. Torej sem s pomočjo smernic za intervju spraševala oz. intervjuvala sedem sogovornikov, ki so bili pripravljeni sodelovati v raziskavi. Po opravljenih intervjujih sem dobljene podatke tudi kvalitativno obdelala in analizirala. Prišla sem do ugotovitev, da se sorodniki ljudi z demenco v svojem vsakdanu srečujejo s številnimi obremenitvami, povezanimi z oskrbo ljudi z demenco, zato bi bilo treba več pozornosti nameniti njihovi razbremenitvi, denimo z izobraževanji o pomembnosti razbremenitve in informiranju o razpoložljivih oblikah pomoči v okolju sorodnikov ljudi z demenco. Prav tako sem ugotovila, da so ljudje z demenco pri lažjih opravilih samostojnejši in da potrebujejo več pomoči sorodnikov pri kompleksnejši opravilih. Izvedela sem, da sorodniki pogosto odločajo namesto ljudi z demenco, zato bi bilo treba pozornost prav tako nameniti ozaveščanju o pomembnosti samostojnosti ljudi z demenco pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Opozoriti je treba na pripomočke in aplikacije, ki lahko ljudem z demenco pomagajo pri samostojnem opravljanju opravil v domačem okolju. Prav tako sem ugotovila, da imajo ljudje z demenco manjšo možnost odločanja o vsakodnevnih opravilih, predvsem kompleksnejših. Znova bi bilo dobro opozoriti na pomembnost samostojnega odločanja oz. odločanja s podporo ljudi z demenco o vseh vidikih njihovega življena. Treba bi bilo organizirati delavnice, ki bi sorodnike ljudi z demenco podprle pri vključevanju ljudi z demenco v odločanje o svojem življenju. Na pomembnost ohranjanja samostojnosti ljudi z demenco in samostojnega odločanja ter odločanja s podporo bi bilo dobro opozoriti tudi s posebnimi brošurami. Poleg tega sem ugotovila, da imajo ljudje z demenco na voljo fizične, družabne, izobraževalne in druge aktivnosti. Sorodniki jih spodbujajo k izražanju, kaj želijo početi, prav tako jim aktivnosti predlagajo, kar pogosto vodi do odločanja v njihovem imenu. Ugotovila sem, da ljudje z demenco izražajo skromne želje. K izražanju želj in mnenja jih spodbujajo tudi sorodniki. Pogosto se znajdejo v podrejenem položaju, predvsem zato, ker sorodniki sklepajo, kaj je zanje dobro, saj sami le s težavo besedno izrazijo svoje želje in mnenje. Več pozornosti bi bilo treba nameniti ozaveščanju o sporazumevanju z ljudmi z demenco in večji poudarek dati nebesednemu sporazumevanju v vseh fazah bolezni. Ljudje z demenco so izpostavili, da sorodniki upoštevajo njihove želje in mnenje. Izziv socialnega dela vidim predvsem pri podpori sorodnikom, saj lahko le z ustrezno podporo in možnostmi za razbremenitev kvalitetno skrbijo za ljudi z demenco v domačem okolju.</dc:description><dc:publisher>[N. Kosar]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-09-04 09:01:41</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>119208</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 31150</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 35340291</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
