<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv oddaljenosti ledvenih vretenc na velikost le-teh na rentgenogramu pri slikanju v AP in stranski projekciji</dc:title><dc:creator>Klančar,	Kaja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Krivograd,	Ula	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Medič,	Mojca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Mekiš,	Nejc	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>radiološka tehnologija</dc:subject><dc:subject>distorzija</dc:subject><dc:subject>ledvena hrbtenica</dc:subject><dc:subject>razdalja objekt–slikovni sprejemnik</dc:subject><dc:subject>rentgenogrami</dc:subject><dc:subject>vstopna kožna doza</dc:subject><dc:description>Uvod: Pri diagnostiki ledvene hrbtenice opravimo za rutinsko slikanje anteroposteriorno in stransko projekcijo. Rentgenogrami dobro prikažejo število ledvenih segmentov in degenerativne spremembe. Rentgensko slikanje ledvene hrbtenice povezujejo z najvišjimi vrednostmi vstopne kožne doze (VKD). Namen: Želeli smo ugotoviti, kakšen je vpliv oddaljenosti ledvenih vretenc od slikovnega sprejemnika na velikost le-teh na rentgenogramu pri slikanju v AP in stranski projekciji. Eden izmed namenov je tudi raziskati, kako se VKD spreminja pri spreminjanju razdalje ledvene hrbtenice od slikovnega sprejemnika. Metode dela: V teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno metodo, pri praktičnem delu pa fantom medenice in ledvene hrbtenice. Centralni žarek smo postavili v višino četrtega ledvenega vretenca. Pri izvajanju meritev smo spreminjali razdaljo objekt– slikovni sprejemnik (ROS), in sicer tako da smo fantom podlagali s ploščami stiroporja. Pred izvedbo meritev smo z metrom izmerili ROS. Pri vsaki spremembi ROS smo nato na rentgenogramu izmerili, kakšna je velikost zgornjega in spodnjega roba telesa tretjega ledvenega vretenca ter izračunali faktor povečave. Izračunali smo tudi, kako se spreminja VKD pri vsaki spremembi razdalje ledvenih vretenc od slikovnega sprejemnika. Rezultati: S povečanjem ROS pri AP projekciji je bila povečava vretenca glede na povprečno razliko med zgornjim in spodnjim robom vretenca 23 %, izračunan faktor povečave pa 21,3 %. VKD se med ROS 17 in 32 cm poveča za 1,69 mGy (79 %). S povečevanjem ROS pri stranski projekciji je bila povečava ledvenega vretenca glede na povprečno razliko med zgornjim in spodnjim robom 22,5 %, izračunan faktor povečave pa 22,7 %. VKD se med ROS 20 in 35 cm poveča za 4,07 mGy (110 %). Razprava in zaključek: Na podlagi zbranih rezultatov smo potrdili, da debelina pacienta pri slikanju ledvenih vretenc v AP in stranski projekciji vpliva na oddaljenost objekta od slikovnega sprejemnika in posledično tudi na velikost vretenc na rentgenogramu. Potrdili smo tudi, da se VKD pri povečevanju ROS v AP in stranski projekciji povečuje.</dc:description><dc:publisher>[K. Klančar, U. Krivograd]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-08-30 07:47:07</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>118683</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616-07</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 98826</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 26947843</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
