<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Uporaba nanoprotiteles za zdravljenje raka</dc:title><dc:creator>Košir,	Tamara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Narat,	Mojca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>nanoprotitelo</dc:subject><dc:subject>rak</dc:subject><dc:subject>tumor</dc:subject><dc:subject>monoklonsko protitelo</dc:subject><dc:subject>težkoverižno protitelo</dc:subject><dc:subject>zdravljenje</dc:subject><dc:subject>imunski sistem</dc:subject><dc:subject>imunoterapija</dc:subject><dc:subject>fagni prikaz</dc:subject><dc:description>Rakava obolenja predstavljajo drugi najpogostejši vzrok smrti. V letu 2018 so terjala kar 9,6 milijonov življenj po svetu, od tega 6,4 tisoč v Sloveniji. Bolezen je izjemno kompleksna in zahtevna za zdravljenje, saj se rakave celice z različnimi mehanizmi zaščitijo pred akterji bolnikovega imunskega sistema in učinki terapije. Slednja navadno vključuje obsevanje ali kemoterapijo, v primeru trdnih tumorjev se ti lahko odstranijo tudi kirurško. Težava prvih dveh načinov zdravljenja leži v njuni nespecifičnosti, zaradi katere se poškodujejo tudi zdrave celice, bolnik pa ob tem doživlja neprijetne ali nevarne neželene učinke. Napredek v onkologiji predstavlja odkritje monoklonskih protiteles, ki preko vezave na antigene rakavih celic zagotavljajo usmerjenost zdravljenja. Kljub ciljnemu delovanju se pri njihovi uporabi srečujemo z izzivi, kot so imunogenost, nizka stabilnost in topnost ter neučinkovito in neenakomerno prodiranje v tumorsko maso. Zaradi teh lastnosti je potreba po novih oblikah imunoterapije vedno izrazitejša. Rešitev bi lahko predstavljale variabilne regije kameljih težkoverižnih protiteles oziroma nanoprotitelesa. Slednja kljub odsotnosti variabilne regije težke verige ohranjajo visoko afiniteto vezave. Prav tako je zanje značilna majhna molekulska masa, ki vodi v boljši prehod v tumor, visoka stabilnost v različnih okoljih, visoka topnost in nizka možnost agregacije ter nizka imunogenost. Večina nanoprotiteles za zdravljenje raka je trenutno še na stopnji raziskovanja, nekaj pa jih je že v predkliničnih in kliničnih fazah. Rezultati testiranj so obetavni in navadno boljši od mnogih že odobrenih monoklonskih protiteles. Nanoprotitelesa bi tako v prihodnosti lahko izboljšala zdravilne učinke ali pa celo popolnoma nadomestila klasična monoklonska protitelesa.</dc:description><dc:publisher>[T. Košir]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-08-29 07:16:37</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>118639</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 606:616-006.6:577.27:616-097.3(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 178605</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 27691779</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
