<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv pH na stabilnost izbranih barvil in pigmentov</dc:title><dc:creator>Povh,	Matija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kralj Cigić,	Irena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>pH</dc:subject><dc:subject>razkislinjenje</dc:subject><dc:subject>sprememba barve</dc:subject><dc:subject>barvila</dc:subject><dc:subject>pigmenti.</dc:subject><dc:description>Razkislinjenje je pomemben in pogosto uporabljen konservatorski postopek za upočasnitev razgradnje papirja. Bistvo postopka je zvišanje pH vrednosti papirja iz kislega v šibko alkalno območje in s tem upočasnitev razgradnje papirja zaradi kislinske hidrolize celuloze. To lahko dosežemo z uporabo različnih sredstev za razkislinjenje. V restavratorskih delavnicah se pogosto uporabljajo vodne raztopine/suspenzije hidroksidov, karbonatov in hidrogenkarbonatov zemeljsko alkalijskih kovin. Če so na papirju prisotna vodotopna črnila, pigmenti ali barvila, se za zvišanje pH vrednosti papirja uporabljajo brezvodna sredstva za razkislinjenje. Pri postopku razkislinjenja moramo biti pozorni na stabilnost prisotnih barvil in pigmentov, ki lahko ob prehodu iz kislega v alkalno območje spremenijo barvo. Namen moje diplomske naloge je bilo ugotoviti, kakšen je vpliv različnih sredstev za razkislinjenje na stabilnost nekaterih barvil in pigmentov. Najprej sem preveril barvne spremembe v odvisnosti od pH različnih raztopin/suspenzij barvil in pigmentov in iz nadaljnjega dela izločil tista barvila in pigmente, ki niso spremenili barve v alkalnem območju. Nato sem pripravil vzorce barvil in pigmentov na papirju, jih obdelal z različnimi vodnimi in brezvodnimi sredstvi za razkislinjenje ter izmeril spremembo barve na spektrofotometru. Po analizi rezultatov sem ugotovil, da je do največjih sprememb v barvi prišlo pri obdelavi z vodno raztopino kalcijevega hidroksida, sledila je vodna raztopina kalcijevega hidrogenkarbonata, pri obdelavi s suspenzijo Bookkeeper pa do sprememb skoraj ni prišlo. Najverjetnejši vzrok za to je vnos alkalije v nepolarnem mediju, saj alkalija (MgO) težje prodre v papir z barvilom oziroma pigmentom. Razkislinjenje sem ponovil in vzorcem ponovno izmeril barvo po termično pospešeni razgradnji pri 80 °C in 65 % relativni vlažnosti za en teden. Ugotovil sem, da je po termično pospešeni razgradnji večji delež MgO v papirju, saj sem izmeril večje spremembe barve pri obdelavi s suspenzijo Bookkeeper. Ugotovil sem, da so organska barvila in pigmenti manj stabilna od anorganskih, čeprav tudi nekatera anorganska spremenijo barvo po razkislinjenju. Za najmanj stabilno barvilo se je izkazal hematoksilin, sledi kurkuma ter gamboško rumeno, medtem ko pri lakmusu, alizarinu, zelenemu kromovem oksidu in kadmijevi rumeni do barvne spremembe sploh ni prišlo. Med anorganskimi barvili, ki sem jih testiral, je do spremembe v barvi prišlo pri prusko modrem, do spremembe barve pri Van Dyck rjavem pa je verjetno prišlo zgolj zaradi spiranja barve med vodnimi postopki. Vodna raztopina kalcijevega hidroksida se je izkazala kot najbolj agresivno sredstvo za razkislinjenje in posledično najmanj primerno za razkislinjenje raznih zapisov, ročno obarvanih del, risb in podobnih gradiv. Bolj primerni sta vodna raztopina kalcijevega hidrogenkarbonata in suspenzija Bookkeeper, pri čemer je prednost slednje tudi to, da ne spira barve s površine papirja. Vendar pa moramo biti pri uporabi suspenzije Bookkeeper pozorni na to, da je sam postopek razkislinjenja manj učinkovit v primerjavi z vodnimi, saj alkalija bistveno počasneje prehaja v notranjost papirja.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-08-26 15:10:00</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>118207</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 6181</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 26534403</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
