<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Analiza primerov dobre prakse specialnih in rehabilitacijskih pedagogov pri zgodnji obravnavi</dc:title><dc:creator>Halas,	Kaja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žgur,	Erna	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>zgodnja obravnava</dc:subject><dc:description>Zgodnja obravnava je za predšolske otroke s posebnimi potrebami in rizičnimi dejavniki tveganja izredno pomembna. Z ustrezno zgodnjo obravnavo lahko izboljšamo otrokovo uspešnost na različnih razvojnih področjih kot tudi opolnomočimo celotno družino. Pri tem ima pomembno vlogo tudi specialni in rehabilitacijski pedagog. 
Namen raziskave je bil analizirati primere dobre prakse, spremljajoče ovire in probleme, s katerimi se srečujejo specialni in rehabilitacijski pedagogi pri zgodnji obravnavi. Prav tako je bil namen ovrednotiti razlike in podobnosti v strategijah dela specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, ki so vključeni v projekt »Celostna zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami in njihovih družin ter krepitev kompetenc strokovnih delavcev« in so člani celostne zgodnje obravnave, kot tistih, ki niso del projektne skupine. Rezultate smo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika. 
V raziskavi je sodelovalo 22 specialnih in rehabilitacijskih pedagogov. Od tega je 9 specialnih in rehabilitacijskih pedagogov zaposlenih v programu za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, 6 v prilagojenem programu za predšolske otroke in 7 v razvojni ambulanti oziroma centru za zgodnjo obravnavo. Od 22 sodelujočih jih je 8 vključenih v projekt – 4 iz vzhodne in 4 iz zahodne regije. 
Rezultati so pokazali, da si večina program dela oblikuje sama, v procesu prepoznavanja najpogosteje ocenjujejo igro, spoznavni, zaznavni in gibalni razvoj. Pri tem najpogosteje uporabljajo nestandardizirane diagnostične teste. Prevladuje frontalna oblika dela in metoda igre. Vsi sodelujoči pri svojem delu uporabljajo strategije pomoči in podpore. Ugotovili smo statistično pomembne razlike v postopkih prepoznavanja med specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi, ki so zaposleni v vrtcu, in tistimi, ki so zaposleni v razvojnih ambulantah. Slednji pogosteje ocenjujejo spoznavni in zaznavni razvoj ter pogosteje uporabljajo nekatere diagnostične teste, kot so Token test, SDQ test, CTRS test. Pojavile so se tudi razlike pri izvajanju obravnav glede na delovno mesto, ki ga opravljajo. Zaposleni v razvojnih ambulantah redko izvajajo delo v skupinah, pogosteje pa uporabljajo metodo pogovora kot tisti, ki so zaposleni v vrtcu. Med člani tima vzhodne in zahodne regije, ki so vključeni v projekt, ni bistvenih razlik, le v izbiri frontalne oblike dela in metodi strukturiranega poučevanja. Člani tima zahodne regije pogosteje uporabljajo frontalno obliko dela, medtem ko redkeje uporabljajo metodo strukturiranega poučevanja. Prav tako ni razlik v izbiri strategij dela med specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi, ki so člani tima, in tistimi, ki niso. Diagnosticiranje oziroma prepoznavanje predšolskih otrok s posebnimi potrebami pa so izpostavili kot eno izmed največjih težav pri svojem delu.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-07-24 03:39:00</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>117742</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 23256579</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
