Raba množinskih oblik prepovedane posledice v inkriminacijahMićić, Nadja (Avtor) Korošec, Damjan (Mentor) kazensko pravokaznivo dejanjeprepovedana posledicamnožinska oblikanačelo zakonitostijezikovna metoda razlageZakonodajalec je pri snovanju določb posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) pri opredelitvi številnih inkriminacij (intelektualno površno) posegel po vprašljivi zakonodajni tehniki – rabi prepovedanih posledic v množinski (samostalniški) obliki, čeprav slovenski jezik pozna njihovo edninsko alternativo. Skladno z načelom zakonitosti kot temeljnim ustavnim izhodiščem kazenskega prava ter upoštevajoč jezikovno metodo razlage kot osrednjo razlagalno metodo kazenskopravnih določb, je v zvezi z inkriminacijami, ki zajemajo označitev prepovedane posledice v množinski obliki, potrebno zavzeti stališče, da je takšno kaznivo dejanje podano le, če storilec z izvršitvenim ravnanjem izpolni množinsko prepovedano posledico. Na drugi strani zato (ob strogi semantični razlagi) storilčevo ravnanje zoper zgolj en element prepovedane posledice še ne pomeni nastanka prepovedanega stanja in ne zadostuje za podanost kaznivega dejanja, hkrati pa je v opisanem primeru potrebno zavrniti celo možnost konstrukcije poskusa. Osrednje problemsko polje tega magistrskega diplomskega dela predstavlja razprava o (ne)skladnosti rabe množinskih oblik prepovedane posledice v inkriminacijah z zahtevami načela zakonitosti v kazenskem pravu, saj analiza pravno-teoretičnih izhodišč ter argumentacije sodne prakse kaže, da razlagalci pri interpretaciji opisanih zakonskih znakov (z bolj ali manj prepričljivim utemeljevanjem) zavzemajo različna stališča o njihovi (pravi) vsebini.20202020-07-03 09:00:03Magistrsko delo/naloga117261VisID: 92353COBISS_ID: 23312899sl