“ Ženska skupina v azilnem domu: možnosti za antirasistično socialno delo”Posega, Manca (Avtor) Zorn, Jelka (Mentor) Sobočan, Ana Marija (Komentor) jezikdiskurzazilni domvzpostavljanje stika in delovnega odnosaantirasistična perspektivaženska skupinaopolnomočenjeskrbV diplomski nalogi s pomočjo metode avtoetnografije predstavim tri analize, v katerih se opiram na literaturo in na lastne dnevniške zapise, ki so nastali v dveh letih mojega prostovoljnega dela v azilnem domu z otroki (2015/16) in ženskami (2016). V prvi analizi jezika v dnevnikih ugotovim, da sta jezik in diskurz med odločujočimi dejavniki družbenih sprememb. Pri tem se oba spreminjata, njun pomen pa o družbi razkriva vrednote, stališča, strukturo in odnose. Diskurz se pojavlja tudi v formalnopravnih izrazih (kot so npr. tujci in tujke, begunci in begunke, migranti in migrantke, prosilci in prosilke za azil ipd.) in v socialnodelovnih zapisih. Primer tega so tudi moji dnevniki, v katerih sem ljudi pogosto naslavljala z uporabo svojilnih pridevnikov in pomanjševalnic. To analiziram tudi z antropološkim fenomenom »mojih ljudi«. Svojilne pridevnike sem namreč uporabljala zaradi občutka posebne posvečenosti v njihova življenja (zgodbe) in strahu, da bi s pisanjem o tem, kar so mi ljudje (ženske) dali, to zlorabila. Kljub temu ljudje niso (bili) moji, temveč so samo svoji – individuumi, in zato to naslavljanje ni korektno. S tem se jih namreč diskurzivno »polastimo« kar pa je v nasprotju s stroko socialnega dela. Ker je pomembno predstaviti okolje, v katerem so ljudje, s katerimi sem delala, živeli in znotraj katerega smo se srečevali, v drugi analizi predstavim azilni dom skozi Goffmanov koncept totalne ustanove in ga podkrepim z izseki iz lastnih dnevnikov. S tem pokažem načrtno procesiranje ljudi, izgubo dostojanstva, zasebnosti in človečnosti. Pokažem tudi negotovost, ki vpliva na slabšanje duševnega zdravja ljudi in kršenje ostalih pravic. Pokažem tudi, kako ljudje, ki podajo vlogo za mednarodno zaščito, postanejo predmet oblasti in kako sem to v času dela z njimi postala tudi sama. V zadnjem delu, analizi ženske skupine v azilnem domu, pokažem pomen kontinuitete obiskov v azilnem domu za vzpostavljanje stikov in graditev intimnih delovnih odnosov, pomen sporazumevanja – za katerega je bila bistvena antirasistična perspektiva – in načine opolnomočenja žensk. Najpomembnejši izmed njih so bili: vzpostavitev varnega prostora, raziskovanje njihovih želja in potreb, evalvacija, uporaba psiholoških vaj za spodbudo, da govorijo o svojih čustvih in doživljanjih, učenje jezikov, vaje za skupinsko sproščanje, razgibavanje, uporaba vključujočega jezika, empatije (čutenje in priznanje njihovega čustvovanja in doživljanja) ter dovoljenje za spontanost kot odgovor na takratne potrebe žensk. Rezultat skupinskega dela je bila tudi skrb, ki sva jo s kolegico Ano namenjali ženskam (z druženjem, časom, pogovorom, empatijo, zagovorništvom in humorjem), skrb, ki sva jo namenjali druga drugi (s pogovori, spodbudami, kritičnimi refleksijami in empatijo), skrb, ki so jo ženske namenjale druga drugi (z varovanjem otrok, pomočjo pri kuhanju in premagovanju dolgčasa) ter skrb, ki so jo ženske izkazovale nama z Ano (s sočutjem, naklonjenostjo, pogovori, pripravljenostjo za zagovorništvo, tolažbo in s tem, da so nama pustile prostor, ko sva ga potrebovali). Na podlagi ugotovljenega predlagam, da si v socialnem delu z ljudmi, s katerimi delamo, dovolimo priti blizu. To pomeni, da v delovne odnose vstopimo kot ljudje in si dovolimo zaupati in prejemati (ne pa samo dajati). Da uporabljamo vključujoče izrazoslovje in kritično refleksijo prevladujočega diskurza (tudi lastnega) ter da se borimo proti sistemu nadzorovanja mobilnosti ljudi in s tem tudi za socialno pravičnost. Proti nasilnemu sistemu se moramo namreč boriti tudi takrat, ko delujemo znotraj njega.20202020-06-12 09:00:15Diplomsko delo/naloga116833VisID: 30196sl