Idejno nasprotje in spopad med krščanstvom in komunizmom v času revolucije na SlovenskemLampret, Urška (Avtor) Strahovnik, Vojko (Mentor) krščanstvokomunizemidejno nasprotjekomunistična revolucijaGirardtranzicijska pravičnostspravagrešni kozelDogajanje v času komunistične revolucije bistveno vpliva tako na stanje kot tudi na razumevanje sodobne slovenske družbene situacije. V disertaciji avtorica v luči idejnega nasprotja med krščanstvom in komunizmom ter na podlagi konflikta, ki se je obenem razvil v obdobju revolucije, razišče vzroke in podlage za omenjeni vpliv. Avtorica v delu pokaže na temeljno povezanost sodobnega položaja in komunistične revolucije na Slovenskem. Kot pojmovni okvir ter orodje za razumevanje izbere Girardovo mimetično teorijo in teorijo o grešnem kozlu. Girard namreč kulturo opisuje kot mimetični cikel, kjer posameznik posnema drugega (tako se začne že v samem otroštvu, ko otrok posnema starše in s tem postane družbeno bitje). Posnemanje je gonilo vsake družbe. Poleg tega pa posnemanje lahko omogoči tudi uničenje družbe, kulture. Girard vpelje grešnega kozla kot razrešitev konflikta, kjer imata dva subjekta enako željo in se skupaj obrneta proti grešnemu kozlu, ki zanju predstavlja vzrok mimetične krize, in je njegovo žrtvovanje pogoj za ponovno vzpostavitev družbenega reda in socialne varnosti. Ta teo-retični okvir omogoča tudi raziskovanje preteklih družbenih konfliktov, posebej pa tudi njihovih posledic v sodobnosti, vključno z vidiki spravnih procesov ter tranzicijske pra-vičnosti. Zato ga avtorica plodno uporabi pri omenjenem raziskovanju. Kot dve nasprotujoči idejni podlagi avtorica predstavi krščanstvo in komunizem, ki sta že v svojem idejnem temelju diametralno nasprotni, posebej pa ju prikaže preko Girar-dove teorije. Krščanstvo s krističnim pojmovanjem osebne svobode izstopi iz cikličnosti mehanizma grešnega kozla, komunizem pa prav nasprotno temelji na mimetičnosti. Žrt-vena znamenja v Girardovem pojmovanju, ki opravičijo umor grešnega kozla, temeljijo na dejstvih, ki postanejo sprejemljiva za umor, ne glede na (ne)resničnost le-teh. Implementacija Girardove teorije na slovensko situacijo zajema dva ključna vidika. Prvi vidik je žrtvovanje nasprotnikov komunistične revolucije z žrtvenimi znamenji kolabo-racije, nemirov … Omenjeno žrtvovanje omogoči vzpostavitev totalitarnega komunisti-čnega režima v kraljevini Jugoslaviji in s tem tudi na Slovenskem. Komunizem kot tota-litarni režim ne dopušča alternative, človeka uniformira in osami. Obenem vzpostavi totalni nadzor in teror. Krščanstvo po drugi strani človeka opolnomoči z bogopodobnos-tjo in s tem edinstvenostjo, nedotakljivostjo, nezamenljivostjo ter svobodo. Drugi vidik pa zadeva dejstvo, da konflikt iz časa komunistične revolucije še vedno ni razrešen ter je vladavina prava in vzpostavitev demokratične družbe še vedno nedokon-čan projekt. Kljub demokratični državni ureditvi in propadu komunizma kot dolgoroč-nega družbenopolitičnega in ekonomskega sistema avtorica poudari dva izziva sodobne družbe na Slovenskem. Prvi je prisotnost komunistične ideologije v razmišljanju in delovanju posameznikov, drugi izziv pa je nezadostna uveljavitev tranzicijske pravično-sti. Omenjeni vidiki analize temeljijo najprej že v samem idejnem nasprotju in zasnovi tako komunizma kakor tudi krščanstva. Krščanstvo in komunizem sta v svojem temelju različna. Poseben poudarek je na vidikih dojemanja človeka kot svobodnega in razumskega bitja v obeh idejnih okvirih. Komunizem s komunistično revolucijo nastopi proti človeku, proti človekovemu dostojanstvu in proti človekovi svobodi in s tem krščanstvo postavi v obrambno držo. S tem pa tudi Cerkev, ki je kot ene vidnejših institucij komunistična revolucija ni prevzela in obvladovala, postane braniteljica človekovega življenja in človekovih pravic, obenem pa je postavljena nasproti komunistični revoluciji. Krščanstvo in tudi Cerkev se posluži različnih načinov obrambe in upora, ki niso vselej povsem skladni s krščanskim naukom. Metode obrambe so bile: krščanska drža v odnosu do vojne, do sočloveka, do okupatorja in do revolucionarnih sil, fizična obramba, sodelovanje tako z okupacijskimi kakor tudi revolucionarnimi silami, kulturna, medijska in politična udejstvovanja. Kljub temu je revolucionarno nasilje eskaliralo predvsem v zadnjih letih druge svetovne vojne in prvih letih po revoluciji. Situacije, v katere so bili postavljeni posamezniki na Slovenskem, niso bile enoznačne ali enostavne. Ni šlo zgolj za izbiro med revolucionarno ali protirevolucionarno stranjo, temveč so bile okoliščine zaradi okupacijskih sil bolj zapletene. Ljudem je grozilo neodobravanje, preganjanje ali nasilje z vseh strani. Komunistična partija je monopolizirala odpor proti okupacijskim silam. Že zametki kakršnekoli druge neodvisne organizacije upora so bili lahko kaznovani. Nemalo kristjanov je z namenom domoljubnosti ali nezmožnosti izognitve mobilizaciji postalo del osvobodilnega gibanja, ne glede na ideološko podlago gibanja ali organizacije, ki je gibanje organizirala. Cerkev kljub temu ni bila preveč zaželen partner v uporu, o čemer priča tudi Kardeljevo navodilo: „Duhovne v četah vse postreljajte“ (Griesser-Pečar 1996, 109). Ne zgolj navodilo, tudi načrtno degradiranje duhovnikov z zaporom, priporom, deportacijami in usmrtitvami so priča odnosu komunistične partije do cerkvenih dostojanstvenikov. Revolucionarno nasilje je pustilo neslutene posledice ne zgolj v tedanjem obdobju, temveč tudi za sedanji čas, pri čemer pri avtoričinem raziskovanju teh posledic pomembno vlogo igrajo tudi osebne zgodbe, odgovornost na osebni ter družbeni ravni in medgeneracijski prenos travm, ki onemogočajo pravo tranzicijo iz totalitarnega v demokratični sistem. Tranzicija in tranzicijska pravičnost je torej mehanizem, ki si prizadeva v polnosti izpeljati tranzicijo na osebni in družbeni ravni ter vzpostaviti zaupanje v državne institucije, delovanje državnih struktur. Situacija na Slovenskem sicer nakazuje na nekatere pozitivne učinke tranzicijske pravičnosti, kot sta denacionalizacija in odprtje arhivov. Še vedno pa umanjka uveljavitev pravičnosti na osebni ravni, pri čemer so pomemben vidik spravni procesi ter prekinitev medgeneracijskega prenosa travm. Podobno kot na osebni ravni umanjka pravičnost v javni sferi, na primer pluralizacija medijskega prostora, urejene gospodarske pobude, dialog med različnimi družbenimi skupinami, vključno z vstopanjem verskih skupnosti v javno razpravo, vzpostavljanjem zaupanja v državne institucije ipd. Pogled na komunistično revolucijo na Slovenskem skozi prizmo Girardovega grešnega kozla ponudi edinstven okvir, ki poveže razumevanje komunistične revolucije in komu-nističnega sistema s sodobnim položajem slovenske družbe. Po eni strani Girardov mehanizem grešnega kozla lahko razumemo kot dopolnjenega v komunistični revoluciji, po drugi strani pa mehanizem stremi k dopolnitvi v smislu celovite uveljavitve tran-zicijske pravičnosti.[U. Lampret]20202020-06-06 08:00:03Doktorsko delo/naloga116729VisID: 23341COBISS_ID: 18433795sl