<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>PRIMERJAVA UČINKOV VSEBIN PSIHODRAME NA KLIENTA IN METODO STANISLAVSKEGA NA PROFESIONALNEGA IGRALCA</dc:title><dc:creator>Bizjak Šavli,	Tina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Toporišič,	Tomaž	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>psihodrama</dc:subject><dc:subject>gledališče</dc:subject><dc:subject>terapevtsko</dc:subject><dc:subject>Sistem</dc:subject><dc:subject>Moreno</dc:subject><dc:subject>Stanislavski</dc:subject><dc:description>Diplomsko delo se ukvarja z iskanjem vzporednic na dveh področjih: s primerjavo med učinki gledališča in učinki psihodrame. Obe umetnosti, umetnost zdravljenja in gledališka umetnost, namreč uporabljata zelo podobne tehnike in na podlagi tega se sprašujem, če so te terapevtske same na sebi ali je za to potrebna ciljna naravnanost. 
V ta namen sem naredila pregled sekundarnih virov literature, vključila vanje tudi magistrsko delo s kvalitativno raziskavo o psiholoških učinkih gledaliških vsebin ter izvedla lastno raziskavo s fokusiranim intervjujem. V njej so sodelovali klienti psihodrame, psihodramatiki ter gledališki igralci. Med njimi sta tudi dve osebi, ki sta imeli izkušnje na obeh področjih. 
Ugotovila sem, da pregledana teorija podpira mojo uvodno hipotezo in da so določene tehnike same na sebi terapevtske, odgovori intervjuvancev pa so temu dodali pomembno težo, čeprav je vzorec bil razmeroma majhen (9 oseb). Vsekakor ne smem ignorirati tudi temne plati prebranih vsebin, in ta je, da se mnogi igralci ravno zaradi teh določenih tehnik igranja soočajo s povišano anksioznostjo. 
V našteto sem vključila tudi kratko nevrobiološko razlago učinkov, kar nam omogoča razumevanje, kaj se v resnici dogaja na odru – tako na odru psihodrame, kot v gledališču in nenazadnje – tudi v prenesenem pomenu ali pred lastnimi TV ekrani. Stik s čustvi, igranimi, realnimi ali podoživljanimi ob zgodbi nekoga drugega v nas sproži reakcije, ki se jih morda ne zavedamo, pa imajo vseeno učinke. Kaj naredimo z vsebinami, ki jih vsakodnevno prebujamo, je naša odgovornost. 
Ker sem intenzivno vpeta v terapevtski svet, na posameznika skozi oči sociologinje gledam tudi kot na rezultat njegovih družbenih interakcij. Nadaljnja smer raziskovanja, ki se mi poraja ob pričujočem delu, je naravnana na vprašanje, koliko smo – hote ali nehote - dojemljivi za medijske informacije, ki pritiskajo na naše čustvene gumbe? Se zavedamo, kako nam oder življenja obarvajo zunanji faktorji? Smo vodljivi? Ali zmoremo lastno senzibilnost uporabiti za samospoznavanje in postajati močan, samoreflektiven član družbe?</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-05-13 07:45:17</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>116072</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 453082</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
