Pozitivna obveznost države zaščititi življenje posameznikaStanković, Milan (Avtor) Zagorc, Saša (Mentor) Kos, Marjan (Komentor) pozitivne obveznostipravica do življenjanačelo sorazmernostiSchutzpflichtenUstavne pravice so se po drugi svetovni vojni v odziv na grozote totalitarnih držav zasidrale v ospredje kot obrambne pravice, naravnane zoper državo (tj. pravice negativnega statusa). Ustavne pravice v tako razumljeni koncepciji povzdigujejo pravne omejitve delovanju državne oblasti z namenom, da se posameznikovo polje svobode razteza neovirano s strani državne oblasti v čim večji meri. Ustavne pravice varujejo individualna področja svobode posameznika pred neupravičenimi posegi državne oblasti na način, da državi nalagajo obveznost, da mora vsak poseg upravičiti ob spoštovanju strogih postopkovnih in vsebinskih jamstev. Če država nima legitimacije, se mora posegov vzdržati. Kljub tej začasni prevladi koncepcije ustavnih pravic kot obrambnih pravic, ni bilo mogoče spregledati dejstva, da obstajajo poleg države še druge socialne sile, ki nastopajo proti posamezniku z dejansko močjo. Če naj bi ustavne pravice zagotavljale učinkovito varstvo individualnih področij svobode, potem je treba tudi vzpostaviti odgovornost države, da zagotovi njihovo učinkovanje tudi v razmerju do nedržavnih, zasebnopravnih sil in subjektov. Država v tem položaju ne nastopa več kot nasprotnik ustavnih pravic, zaradi česar je treba njeno oblast zavirati; država nastopa kot varuh ustavnih pravic, zaradi česar je treba delovanje njene oblasti vzpodbuditi. Z drugimi besedami, država iz naslova ustavnih pravic nima samo negativnih, ampak tudi pozitivne obveznosti. Tako v nemški pravni ureditvi kot tudi v sodni praksi ESČP se koncept pozitivnih obveznosti izpeljuje na podlagi objektivnopravnega pojmovanja človekovih pravic. V skladu s tem pojmovanjem človekove pravice se ne izčrpajo s svojo obrambno funkcijo, temveč veljajo po svoji objektivni razsežnosti kot vrednostne usmeritve oziroma gradniki (evropskega) ustavnega reda. Značaj konvencijskih pravic kot izraz objektivnega reda vrednot zahteva, da jih uporabljamo in razlagamo tako, da je zagotovljena njihova najbolj široka in učinkovita uresničitev v vsestranskih razmerjih (tudi v kontekstu zasebnopravnih odnosov). Pri presoji kršitve pozitivnih obveznosti v kontekstu pravice do življenja, se je treba najprej vprašati, ali je pozitivna obveznost v konkretnem primeru sploh nastala. V nemški teoriji je pri tej presoji ključen kriterij, ali konkretna stopnja nevarnosti za življenje presega pravno dopusten prag. Ta prag se konkretizira z merili, ki jih je razvilo policijsko pravo. V policijskem pravu se pravno relevantna nevarnost opredeljuje kot tisti položaj, ki po neoviranem poteku dogodkov z zadostno verjetnostjo vodi do nastanka škode. Nevarnost je tako prepoznavna, objektivna, bližnja možnost nastanka škode. Drugače kot v nemški teoriji, v sodni praksi ESČP ključen kriterij presoje nastanka pozitivnih obveznosti predstavlja vprašanje, ali je država vedela ali mora vedeti za obstoj nevarnosti. V tem oziru so kriteriji presoje v nemški sodni praksi za državo strožji, ker gre zgolj za vprašanje, ali je objektivno nastopila pravno nedopustna nevarnost, ne pa ali je država za to nevarnost tudi vedela ali morala vedeti. Ko ugotovimo, da pozitivna obveznost države v konkretnem primeru obstaja, nastopi pravna posledica obveznosti države sprejeti ukrepe za izpolnitev pozitivne obveznosti. Pri tem nemško Zvezno Ustavno sodišče ((nem. Bundesverfassungsgericht ali BVerfG) in ESČP uporabljata različne standarde presoje izpolnitve pozitivnih obveznosti. BVerfG izhaja iz širokega polja proste presoje zakonodajalca in standard presoje izpolnitve varstvene obveznosti opredeljuje na način, da gre za kršitev varstvene obveznosti zgolj v primeru, ko državna oblast sploh ni sprejela zaščitnih ukrepov ali ko so sprejeti ukrepi očitno neprimerni ali popolnoma nezadostni za zaščito cilja. V novejši judikaturi BVerfG v primerih, ki zadevajo »pravne interese najvišjega pomena«, namesto tega testa uporablja test prepovedi nezadostnih ukrepov (nem. Untermaßverbots). ESČP pri presoji izpolnitve pozitivnih obveznosti, in zlasti pri presoji izpolnitve obveznosti sprejeti operativne ukrepe za zaščito življenja, za razliko od BVerfG ni tako zadržano in opravlja bolj poglobljeno vsebinsko presojo. Pri tem načeloma kot izhodišče uporablja kriterija razumnosti in sorazmernosti. Kriterij razumnosti pomeni, da je pozitivno obveznost treba razlagati tako, da državi ne nalaga nemogočega ali nesorazmernega bremena. Kriterij sorazmernosti pomeni, da morajo biti ukrepi, ki jih sprejme državna oblast z namenom, da zaščiti pravico, zadostni, da učinkovito zaščitijo to pravico, ne da bi čezmerno posegli v konfliktno pravico.20202020-02-26 07:15:09Magistrsko delo/naloga114387VisID: 92076COBISS_ID: 17208913sl