<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv pH vrednosti in temperature na kontrolirano sproščanje učinkovin iz hidrogelov</dc:title><dc:creator>Žurič,	Tadej	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Ručigaj,	Aleš	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>hidrogel</dc:subject><dc:subject>pH</dc:subject><dc:subject>temperatura</dc:subject><dc:subject>učinkovina</dc:subject><dc:subject>sproščanje</dc:subject><dc:description>Hidrogeli imajo v primerjavi z ostalimi biomateriali boljšo biokompatibilnost in mehanske lastnosti, nastavljivo biorazgradljivost ter večjo poroznost. Ker so v veliki meri tudi nestrupeni, nekatere njihove fizikalne lastnosti pa so na las podobne lastnostim zunajceličnega matriksa živih tkiv, se hidrogeli uporabljajo v biomedicinskih in farmacevtskih aplikacijah. 
Pametni hidrogeli so posebna vrsta hidrogelov, ki se odzivajo na različne dražljaje iz okolja, med drugim tudi na pH vrednost in temperaturo. Omenjena dražljaja sta v telesu prisotna naravno, zato je možno pH odzivne in temperaturno odzivne hidrogele uporabiti za sproščanje oziroma dostavo učinkovin. pH občutljivi hidrogeli izrabljajo dejstvo, da se pH vrednost na mnogih mestih v telesu razlikuje.  Prav tako so za biomedicinske aplikacije primerni temperaturno odzivni hidrogeli, saj pri velikem deležu takšnih hidrogelov opazimo oblikovanje gela pri fiziološki temperaturi 37 °C.
Hidrogeli se na dražljaje odzovejo bodisi s spremembo v stopnji nabrekanja, strukturi polimerne mreže, permeabilnosti ali trdnosti. Sproščanje učinkovin poteka v neposredni povezavi z nabrekanjem hidrogela.  Ko voda prodre v hidrogel, polimer nabrekne, sočasno pa raztopljena učinkovina prehaja skozi nabreknjeno strukturo hidrogela v zunanji medij.
Difuzija v hidrogelu lahko poteka bodisi preko koncentracijskega gradienta ali polimerne relaksacije. Če difuzija poteka zaradi koncentracijskih razlik, je prehajanje snovi opisljivo s Fickovim zakonom.
V kolikor pa je vzrok relaksacija polimerov, potem pride do anomalne difuzije. Case-II transport je ekstremni primer takšne difuzije in je definiran glede na mejo med elastičnim  in steklastim področjem v hidrogelu. Zanimiv je predvsem, ker je zanj značilen ničti red kinetike sprostitve.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-02-20 15:05:02</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>114246</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 6141</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 1538536899</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
