Odziv in preživetje modelnega algnega organizma Chlamydomonas reinhardtii ob izpostavitvi natrijevemu kloridu in vodikovemu peroksiduJenko, Anže (Avtor) Klemenčič, Marina (Mentor) Chlamydomonas reinhardtiiregulirana celična smrtoksidativni stresnekrozaosmotski stresmetakaspaze.Regulirana celična smrt (RCD) je pri živalskih celicah zelo jasno definiran in dobro opisan proces, ki je ključen pri razvoju in odzivu na različne okoljske stresorje. Pri tem procesu imajo ključno vlogo encimi kasapaze. Podobno velja tudi za rastline, kjer kaspaze niso prisotne, so pa prisotni njihovi strukturni homologi, metakaspaze. Metakaspaze naj bi imele pomembno vlogo pri poteku RCD pri rastlinah, a ta vloga do zdaj še ni točno poznana in okarakterizirana. Celično smrt smo pri modelnem enoceličnem organizmu Chlamydomonas reinhardtii inducirali z dvema različnima stresorjema, in sicer z vodikovim peroksidom (H2O2) ter soljo (NaCl), ter spremljali in kvantificirali različne parametre odziva, ki jih je dodani stresor v celičnih populacijah povzročil. Parametri, ki smo jih spremljali, so bili sprememba rasti kultur, preživetje celic, stanje genomske DNA ter metakaspazna aktivnost celic. Rast v kulturah in preživetje celic sta bila pri obeh stresorjih negativno korelirana s časom izpostavljenosti in koncentracijo stresorja. Pri celicah, ki so bile izpostavljene H2O2, smo opazili postopno in urejeno fragmentacijo DNA. Temu pojavu pravimo lestvičenje (angl. ''laddering''). Pri dodatku NaCl kulturam je na gelu prišlo do pojava razmaza DNA (angl. ''smear'') ali pa je le-ta ostala intaktna. Celice, ki so bile izpostavljene NaCl, so pokazale očitno znižanje metakaspazam podobne encimske aktivnosti, medtem ko so tiste celice, ki so bile izpostavljene vodikovemu peroksidu, pri različnih koncentracijah pokazale metakaspazno aktivnost, a ta pojav ni bil koncentracijsko odvisen. Na podlagi znanih podatkov iz literature smo sklepali, da je pri izpostavitvi celic H2O2 prišlo do RCD, pri dodatku NaCl pa do nekroze. RCD pri enoceličnem organizmu efektivno povzroči samomor. Takšno vedenje ima torej v logiki sebičnega posameznika smisel zgolj na ravni celotne populacije. Zanimalo nas je, če lahko RCD doprinese k preživetju populacije kot celote, zato smo po tretiranju kultur celice prenesli na sveže gojišče ter spremljali njihovo rast oz. pojavnost kolonij. Ker je prišlo do kontaminacij kultur, so tam rezultati nezanesljivi, a v splošnem s katerimkoli stresorjem tretirane celice niso bile sposobne znova vzpostaviti zdrave kulture. Rast na trdnem gojišču je dala bolj konkretne rezultate; do rasti je prišlo tudi pri tistih celicah, ki so bile dlje časa izpostavljene vodikovemu peroksidu, ne pa soli.20192020-01-08 12:44:49Diplomsko delo/naloga113453VisID: 6415COBISS_ID: 1538396099sl