Ustavna procesna jamstva v civilnem izvršilnem postopkuLipovec, Kristina (Avtor) Galič, Aleš (Mentor) Civilni izvršilni postopekustavna procesna jamstvapravica do sodnega varstvapravica do izjave v postopkupravica do pritožbenačelo sorazmernostipravica do učinkovite izvršbe.Civilni izvršilni postopek je neločljiv del ustavne in konvencijske pravice do sodnega varstva ter je že po naravi stvari naravnan v korist upnika. Ker upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom, je razumljivo, da tudi načeli sorazmernosti in enakosti v izvršilnem postopku nista tako pomembni kot v civilnem materialnem pravu ali pravdnem postopku. Glede na prakso Ustavnega sodišča in ESČP ter teorijo tako načeloma velja, da je v upnikovo pravico do učinkovite izvršbe dopustno poseči le v izjemnih primerih oziroma ko bi zaradi izvršbe prišlo do posega v dolžnikove osnovne pravice do osebnega dostojanstva in eksistence. Slovenski zakonodajalec vse od sprejetja Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) leta 1998 dalje zasleduje cilj povečanja učinkovitosti in hitrosti izvršilnega postopka. Upoštevaje navedena izhodišča je to prizadevanje povsem legitimno, potrebno in primerno za zagotovitev upnikove ustavne in konvencijske pravice do učinkovitega sodnega varstva. Vprašanje pa je, ali veljavna ureditev v ZIZ v zadostni meri upošteva tudi ustavna (procesna) jamstva dolžnika in drugih udeležencev civilnega izvršilnega postopka. Pri tem je treba upoštevati tudi, da slovensko izvršilno pravo poleg izvršbe na podlagi izvršilnega naslova pozna še izvršbo na podlagi verodostojne listine, za katero pa ugotovitve o privilegiranem položaju upnika ne veljajo. Pri tej vrsti izvršbe namreč upnikov položaj v izhodišču ni bistveno močnejši od dolžnikovega, saj njegova terjatev v predhodnem kognicijskem postopku še ni bila avtoritativno ugotovljena. V nalogi sem obravnavala zakonske institute, ki so odraz ustavne pravice do sodnega varstva, pravice do izjave v postopku in pravice do pritožbe. Ugotavljala sem, ali so relevantne zakonske določbe ustrezne z vidika razmerja med pravnim položajem upnika in pravnim položajem dolžnika oziroma drugih udeležencev izvršilnega postopka. Zanimalo me je torej, ali je teza, da pozitivna ureditev slovenskega izvršilnega prava nesorazmerno posega v ustavna (procesna) jamstva dolžnika in tretjega na račun upnikove pravice do učinkovite izvršbe, pravilna. V ta namen sem analizirala sodno prakso in teorijo ter preučila ureditev v predstavljenem primerjalnem pravu. Raziskava je potrdila, da zakonska ureditev res ni optimalna z vidika ustavnih (procesnih) jamstev dolžnika in tretjega. To velja za odlog izvršbe na predlog dolžnika, ugovor tretjega v povezavi z odlogom na predlog tretjega, ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ugovor po izteku roka in deloma pritožbo. Zato bi bilo treba v tem delu ZIZ spremeniti, pri čemer bi se lahko zgledovali po avstrijski, nemški in hrvaški ureditvi. Vendarle pa ni mogoče reči, da je ZIZ v celoti oziroma v pretežnem delu upniško naravnan. Z vidika dolžnikovega pravnega položaja je ustrezna ocenjevana ureditev nepremičninske izvršbe, oprostitev in omejitev izvršbe, sodnih penalov, ugovora novega dolžnika po 56. a-členu ZIZ, so pa v zakonu tudi instituti, ki upnika deprivilegirajo v razmerju do dolžnika oziroma so dolžniku prijaznejši. To velja za kazni v izvršbi ter ureditev uveljavljanja opozicijskih (in impugnacijskih) ugovornih razlogov.20192019-12-28 07:15:10Doktorsko delo/naloga113380VisID: 91861COBISS_ID: 17102417sl