Spremembe v zdravstvenem vedenju bolnikov po postavljeni diagnozi kožnega melanomaRogl Butina, Mirjam (Avtor) Bartenjev, Igor (Mentor) Švab, Igor (Komentor) rak kožemelanom kožeizkušnje bolnikovzdravstveno vedenjevarno obnašanje na soncusamopregledovanje kožeIzhodišča: Melanom ostaja zaradi svoje sposobnosti agresivnega metastaziranja najnevarnejši rak kože. Največje breme obolevnosti še vedno nosi Evropa. Ocene IARC za leto 2018 kažejo, da je med 20 z melanomom najbolj obremenjenimi državami kar 16 evropskih; Slovenija zaseda deseto mesto na svetu. Ker je za prognozo bolezni ključno, v katerem stadiju melanom odstranimo, je za zmanjševanje z melanomom povezane umrljivosti izjemnega pomena preventiva – v tem pogledu je sekundarna preventiva verjetno celo pomembnejša kot primarna. Zato je smiselno čim temeljiteje spoznati dejavnike, ki posameznika vodijo v varno obnašanje na soncu, samopregledovanje in odločitev, da obišče zdravnika. Poznavanje in razumevanje sprememb v zdravstvenem vedenju, ki se pojavijo po soočenju z diagnozo melanoma bi lahko koristno vpletli v že obstoječe javnozdravstvene preventivne programe. Namen in hipotezi: Raziskavo sem oblikovala z namenom, da pridobim vpogled v zdravstveno vedenje slovenskih bolnikov v povezavi z diagnozo melanoma kože in opredelim dejavnike zdravstvenega vedenja, ki bi omogočili zgodnje diagnosticiranje melanoma. V povezavi s tem sem se odločila raziskati čas pred pregledom, tekom katerega je bil postavljen sum na melanom; v prvi vrsti opredeliti, zakaj so se odločili za pregled, ki je pripeljal do diagnoze melanoma in ugotoviti ali so bolniki po seznanitvi z diagnozo spremenili svoje zdravstveno vedenje in kateri dejavniki so ključni za spremembe. Oblikovala sem dve hipotezi: (1) na bolnikovo odločitev za pregled pigmentnih lezij najpogosteje vplivata dva dejavnika: (i) spoznanje, da je možen razvoj melanoma tudi pri njem (bolniku) samem in (ii) s tem povezan občutek ogroženosti v eksistenčnem smislu; (2) Po diagnozi melanoma so bolniki pomembno izboljšali preventivno zdravstveno vedenje, vendar v večji meri izogibanje obremenitvam z UV žarki kot samopregledovanje. Metode: Uporabila sem kombinirano metodo: najprej sem s kvalitativno raziskavo v smislu študije skupine primerov pridobila vpogled v izkušnje slovenskih bolnikov: njihov pogled na dogajanje, njihovo razmišljanje in čustvovanje med diagnostičnim postopkom in po prejetju diagnoze ter njihov odziv na diagnozo melanoma kože. Vključila sem deset bolnikov zasebne dermatološke zdravstvene ustanove s koncesijo v Ljubljani, vzorčenje je bilo namensko in paralelno. Drugi del je oblikovan kot presečno pregledna (epidemiološka) raziskava, temelječa na strukturiranem vprašalniku. Del vprašanj je soroden vprašanjem v že objavljenih podobnih raziskavah, del pa oblikovan glede na izsledke kvalitativne študije. Njen cilj je bil statistično ovrednotiti obseg sprememb v zdravstvenem vedenju in zaznati dejavnike, ki spremembe sprožijo. K raziskavi sem povabila 150 bolnikov treh ustanov v Ljubljani: zasebne dermatološke zdravstvene ustanove s koncesijo, Dermatovenerološke klinike ter Onkološkega inštituta; in sicer iz vsake ustanove po 50 bolnikov. Rezultati: Podatke, ki sem jih pridobila v kvalitativnem delu, je kvantitativni del presenetljivo dosledno potrdil. Bolniki najpogosteje pridejo na pregled zaradi spremembe/znamenja, ki jih skrbi – bodisi, da ga opazijo sami ali jih opozorijo njihovi najbližji. Diagnoza melanoma kože je za bolnike pretežno stresna, kar 63,1% bolnikov poroča o močni vznemirjenosti zaradi diagnoze. Z njo se spopadajo predvsem s krepitvijo psihične stabilnosti: največkrat omenjajo pogovor (83,9%) in telesno aktivnost (58,7%), 23,1% bolnikov omenja tudi spremembo prehrane. Presenetljivo redko so se oprli na strokovno pomoč psihiatra ali psihoterapevta (le 2,1%). Bolniki po pridobljeni diagnozi melanoma kože pomembno izboljšajo preventivno zdravstveno vedenje, napredek v samopregledovanju je pokazalo 68,1% , napredek v zaščiti pred soncem pa 91,5% bolnikov. Potem, ko jim je bil diagnosticiran melanom, so statistično pomembno (p < 0,01) spremenili pogostost pregledovanja kože, pogosteje preverijo tudi očem težje dostopne predele (npr. med prsti nog, na genitalijah) in pogosteje jim pri pregledu pomagajo druge osebe. Za uporabo slikovnega materiala ob pregledu se odločajo relativno redko, tako pred kot po diagnozi melanoma. Še boljši so rezultati glede varnega obnašanja na soncu, kjer je očitno statistično pomembno izboljšanje na vseh področjih (p < 0,01): pri uporabi višjih zaščitnih faktorjev, nošnji očal, pokrival, oblačil z dolgimi rokavi in hlačnicami ter umiku v gosto senco ob urah močne obremenitve z UV sevanjem. Z logistično regresijo sem iskala dejavnike, ki pomembno vplivajo na napredek pri samopregledovanju. Analiza po posameznih dejavnikih je izpostavila dva, a oba v negativno smer: nižje obete za napredek imajo bolniki z melanomom stadija 1 in bolniki, ki so se že pred diagnozo samopregledovali. Pri kontroli na vse dejavnike v modelu pa imajo višje obete za napredovanje ženske, nižje pa ponovno bolniki z stadijem 1 in bolniki , ki so se pregledovali že pred diagnozo. V kvalitativnem delu je interpretacija izjav glede zdravnikov družinske medicine težka, njihova vloga ostaja skoraj sporna. V kvantitativnem delu se je izkazalo, da so daleč najpomembnejši vir informacij o bolezni še vedno zdravniki, a predvsem dermatologi in onkologi, manj kot petina bolnikov je omenila zdravnike splošne/družinske medicine. Ker so intervjuvanci v kvalitativnem delu izrazito izpostavili skrb za sočloveka, sem o tem povprašala tudi v kvantitativnem delu. Rezultati so bili izjemni – kar 92% bolnikov osebe v svoji okolici osvešča glede melanoma. V nasprotju s tem pa pri skrbi zase niso osveščeni, kot bi pričakovali: le dobra tretjina bolnikov si vsaj občasno preveri moda ali dojke. Zaključek: Če upoštevamo podatke iz časa pred diagnozo melanoma, kot podatke, ki veljajo za splošno populacijo, je preventivno zdravstveno vedenje glede melanoma kože, zlasti v smislu primarne preventive, v Sloveniji zadovoljivo. Po prejeti diagnozi melanoma se tako primarno, kot sekundarno preventivno vedenje močno izboljšata. Bolniki praktično optimizirajo zaščito pred soncem; sicer pomembno izboljšajo tudi samopregledovanje, a bi se to področje nedvomno še dalo izpopolniti. Skušala sem opredeliti dejavnike, na katere bi se bilo smiselno opreti pri eventualnem preoblikovanju preventivnih sporočil, a razen ženskega spola pri nobenem od spremljanih dejavnikov nisem zaznala pomembnega vpliva na pričakovano izboljšanje samopregledovanja. V nasprotju s tem pa izstopata dva dejavnika, ki napovedujeta poslabšanje na področju samopregledovanja: bolniki z melanomom stadija 1 in bolniki, ki so se že pred diagnozo primerno samopregledovali. &#8195;20192019-11-28 07:15:25Doktorsko delo/naloga112996VisID: 13019COBISS_ID: 302849280sl