<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv selena na privzem, vezavne oblike in biodostopnost živega srebra v izbranih rastlinah in glivah</dc:title><dc:creator>Kavčič,	Anja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Vogel Mikuš,	Katarina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>živo srebro</dc:subject><dc:subject>selen</dc:subject><dc:subject>HgSe kompleks</dc:subject><dc:subject>biodostopnost</dc:subject><dc:subject>rastline</dc:subject><dc:subject>glive</dc:subject><dc:subject>polži lazarji</dc:subject><dc:description>Namen doktorske disertacije je bil proučiti, kako dodatek selena (Se) vpliva na privzem, vezavne oblike in biodostopnost živega srebra (Hg) v rastlinah, glivah in modelnih živalih, polžih lazarjih. Rastline smo gojili na naravno (Idrija) ali umetno (HgCl2) onesnaženi zemlji, glive v tekočih ali trdnih gojiščih, onesnaženih s HgCl2 ali HgS, brez ali ob dodatku Se. Nekatere glive smo nabrali na s Hg neonesnaženih in s Hg onesnaženih (Idrija) območjih. Ob koncu poskusov smo opazovali morfološke in biokemijske spremembe v organizmih, kot so spremembe sveže in suhe biomase posameznih organov (poganjkov in korenin rastlin ter hepatopankreasov in mišic polžev) oz. micelijev gliv, koncentracije klorofilov v poganjkih ter stopnjo stresa v tkivih preko koncentracije malondialdehida. V liofiliziranem materialu smo izmerili koncentracije Hg in Se. Vezavne oblike Hg v organih smo določali s pomočjo absorpcijske spektroskopije. Ugotovili smo, da je bila biodostopnost Hg za rastline in glive odvisna od vezavne oblike Hg v substratu oz. gojišču (HgCl2 ali HgS - Idrija). Biofortifikacija rastlin s Se ni vplivala na biodostopnost Hg za rastline, je pa uživanje s Se obogatene rastlinske hrane povečalo biodostopnost Hg za polže. Za prehranjevanje uporabljene rastline, gojene na HgCl2 z dodanim Se, so pri polžih omilile poškodbe povzročene s Hg, medtem ko je uživanje rastlin, gojenih na HgS z dodanim Se, poškodbe povečalo. Gobe iz Idrije so nakopičile visoke koncentracije Hg, prav tako gobe iz neonesnaženih območij (NP). V gobah iz NP se je Hg večinoma vezal na di-tiolne ligande in HgSe, medtem ko so v idrijskih gobah deleži HgSe in tetra-tiolnih ligandov narastli z naraščanjem koncentracij Hg v tleh. Živo srebro v gobah je bilo za polže biodostopno. Biodostopnost Hg se je zmanjšala s povečevanjem Se v gobah preko povečane tvorbe kompleksa HgSe v gobah. Zaščitni učinki Se pred Hg so se ob uživanju idrijskih gob kazali v povečanju stopnje rasti polžev in zmanjšanju tvorbe malondialdehida kot indikatorja stopnje stresa v tkivih. Postopki kuhanja gob v vodi ali 9 % ocetni kislini so biodostopnost Hg za polže povečali, a hkrati zmanjšali končne koncentracije Hg v njihovih organih.</dc:description><dc:publisher>[A. Kavčič]</dc:publisher><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-11-27 07:45:03</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>112976</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 582.991.44:594.3:543(043.3)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 175044</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 936055</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
