Prevajalski premiki v slovenskih podnapisih in nemški sinhronizaciji v seriji PrijateljiČinkole, Sonja (Avtor) Orel Kos, Silvana (Mentor) podnaslavljanjesinhronizacijamanipulacijapomenske spremembestrategije krajšanja besedilaPričujoče magistrsko delo preučuje prevajalske premike v slovenskih podnapisih in nemški sinhronizaciji v ameriški seriji Prijatelji. Namen naloge je analizirati in primerjati strategije krajšanja besedila, ki se uporabljajo v podnaslavljanju, in strategije, ki se uporabljajo v sinhronizaciji. Pri tem se osredotočamo na iskanje pomenskih sprememb, še posebej na manipulacijo značaja lika. Z analizo korpusa bomo potrdili ali zavrnili naslednje hipoteze: H1: Več izpustov je v podnaslovljeni različici; H2: Izpusti, zgostitve, poenostavitve in posplošitve v podnapisih vplivajo na ekspresivnost originalnega dialoga; H3: Strategije krajšanja besedila v podnaslavljanju in strategije sinhronizacije za doseganje sinhronosti lahko izkazujejo manipulacijo značaja likov. V teoretičnem delu najprej na kratko predstavimo področje avdiovizualnega prevajanja ter preidemo na podnaslavljanje in sinhronizacijo. V nadaljevanju opišemo standarde kakovosti pri podnapisih in sinhronizaciji. Pri podnaslavljanju se osredinjamo na raziskovanje izpustov, zgostitev, poenostavitev in posplošitev, pri sinhronizaciji pa na izpuste, dodajanja in parafraze. S funkcijskim modelom jezikovnih izrazov (Kovačič 1992) bomo ugotavljali, ali je glavno sporočilo iz izhodiščnega besedila pri podnapisih ohranjeno, in ocenjevali spremembe v ekspresivnosti. Na kratko obravnavamo tudi manipulacijo besedila. Empirični del vsebuje analizo korpusa angleškega izhodiščnega besedila, slovenskih podnapisov in nemške sinhronizacije. Izbrali smo tri 10 minut dolge segmente iz treh naključno izbranih epizod 3. sezone serije Prijatelji. Korpus skupno sestoji iz 716 enot, pri čemer ena enota predstavlja eno poved v izhodiščnem besedilu. Identificirali smo vrste strategij, ki se uporabljajo pri podnaslavljanju in pri sinhronizaciji, ter označili pomenske spremembe in primere manipulacije. Rezultati potrjujejo naše zastavljene hipoteze. Potrditev prve hipoteze, da je več izpustov pri podnapisih kot pri sinhronizaciji, je posledica tega, da je pri podnapisih poudarek na krajšanju dolžine besedila, pri sinhronizaciji pa na zagotavljanju sinhronosti. Posledica uporabe dodajanja in parafraze pri sinhronizaciji je daljše besedilo v ciljem jeziku v primerjavi z izhodiščnim besedilom. Prav tako smo pri analizi korpusa odkrili primere dodajanja ne mestih, kjer ni govorjenega dialoga v izvirnem jeziku, kar smo označili kot vstavek. Rezultati pri drugi hipotezi kažejo, da strategije krajšanja besedila vplivajo na ekspresivnost besedila, vendar v zelo majhni meri. Pri podnaslavljanju so najpogosteje izpuščene prvine z (med)osebno funkcijo, kot so medmeti in pozdravi, med tem ko prvine s predstavno funkcijo prenašajo glavno sporočilo in so posledično te prvine najmanj izpuščene. Tretja hipoteza je tudi potrjena, saj smo našli primere pomenskih sprememb, kar se je odražalo v manipulaciji značaja lika. Rezultati kažejo, da se pri sinhronizaciji predvsem uporabljajo dodajanja kot tudi vstavki in parafraze. Ker je v ospredju doseganje sinhronosti in ustvarjanje dialoga, ki v ciljnem jeziku deluje čim bolj naravno, sinhronizacija ponuja več možnosti za spreminjanje pomena in tudi manipulacijo značaja likov.20192019-10-17 08:26:57Magistrsko delo/naloga111906VisID: 446662sl