<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vzgojiteljeva pomoč otroku, ki je izgubil starša</dc:title><dc:creator>Rebolj,	Neja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Prosen,	Simona	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>smrt starša</dc:subject><dc:description>Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu diplomskega dela pišem o smrti otroku ljubljene osebe: starega starša, sorojenca ali starša. Nadaljujem z opisovanjem faz otrokovega žalovanja in nekaterimi značilnostmi vsake faze ter z opisovanjem razumevanja smrti pri različno starih otrocih. Nato pišem o tem, na kakšen način vzgojitelj ob izgubi lahko pristopa tako k otroku kot drugemu staršu in česa naj se izogiba, da jima bo čim bolj v pomoč. V empiričnem delu predstavljam odgovore štirih intervjuvank, treh vzgojiteljic in ene pomočnice vzgojiteljice, ki so imele v preteklosti primer smrti starša otroka v svoji skupini. Z intervjuji sem želela ugotoviti, na kakšen način so intervjuvanke pristopale k otroku, ki je izgubil starša, ali in kakšne spremembe so opazile v njegovem vedenju, kako so sodelovale z drugim staršem ter na kakšnem način so v preteklosti in po tem dogodku v vrtcu obravnavale temo smrti. Odgovore intervjuvank sem kvalitativno analizirala in med kodiranjem naredila pet kategorij, ki se navezujejo na postavljena raziskovalna vprašanja. To so: način smrti starša, spontano nadaljevanje dela v vrtcu in pogovori o smrti, sodelovanje z drugim staršem, žalovanje ter priložnostni pogovori o smrti.
Ugotovila sem, da so intervjuvanke otroku, ki je izgubil starša, pomagale na različne načine: z otrokom so se pogovarjale o smrti, ena izmed vzgojiteljic je deklico želela čim bolj zaposliti, da bi se čim manj spominjala izgube, poskusile so ohraniti čim večji del rutine, da otrok ne bi čutil še večjih sprememb. Otroci so kazali več znakov žalovanja, npr. večjo potrebo po pozornosti, spremembe v vedenju, motnje spanja, regresivno vedenje pri hranjenju. Sodelovanje z drugim staršem je bilo v vseh primerih dobro, a v enem primeru se je začelo šele nekaj mesecev po dogodku, saj mama pred tem ni bila pripravljena na pogovor. Vse štiri intervjuvanke so se z otroki v vrtcu pripravljene priložnostno pogovarjati o smrti.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-10-15 03:16:10</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>111821</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 12631369</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
