Mali hudiči - tihi upor proti socializmu v Horjulski dolini? Horjul po drugi svetovni vojniHribernik, Peter (Avtor) Hudales, Jože (Mentor) Ferenc, Mitja (Mentor) Horjulmiklavževanje2. svetovna vojnasocializemupor.Druga svetovna vojna je povsod po svetu pustila hude posledice. Vplivala je na življenje ljudi, na njihove bivanjske razmere, odnose, navade, šege in običaje. Nič drugače ni bilo v Horjulski dolini, ki je bila v vojno ravno tako vpeta kot vsi ostali kraji. Ravno tako kot drugod se je tudi tukaj zgodilo veliko tragičnih dogodkov – poboji, internacije, požigi in bombardiranje. Svojo diplomsko nalogo sem začel z opisom ozadja, ki je močno vplivalo na sam potek vojnega dogajanja in življenja ljudi v dolini. Tako sem najprej opisal Horjulsko dolino z geografskega vidika, saj poznavanje teh krajev omogoča lažje razumevanje in sledenje dogodkom, ki so se tukaj dogajali. Ravno tako sem se posvetil že obdobju med vojno, čeprav se naslov diplomske naloge osredotoča na povojno obdobje, ker razumevanje kasnejšega obdobja temelji tudi na poznavanju dogajanja v obdobju prej. Dolino so kmalu po začetku vojne okupirali Italijani, potem pa se je kot drugod po Sloveniji organiziralo več drugih gibanj, ki so se nekaj časa borila proti okupatorju, kasneje pa tudi med sabo. Organizirala sta se partizansko gibanje in vaška straža, Slovensko domobranstvo. Partizanom v teh krajih ni najbolj uspevalo, saj je vaška straža (kasneje pa pripadniki Slovenskega domobranstva) vodila hud odpor. Po umiku okupatorja se je boj med domačima organizacijama še bolj razplamtel. Velik pomen za življenje ljudi, predvsem pa otrok, je imela šola, ki zaradi dogajanja med vojno ni opravljala svoje funkcije in je bila postojanka za več gibanj. Sprva so jo zasedli Italijani, nato vaška straža, partizani, nazadnje pa še pripadniki Slovenskega domobranstva. Otroci so bili zaradi tega prikrajšani za pouk in osnovno izobrazbo, šolsko leto se je prestavljalo, sama šolska stavba pa je bila precej uničena in ni več ustrezala potrebam. Veliko otrok je tako nehalo obiskovati pouk. Poleg padca števila otrok in obiska je primanjkovalo tudi učiteljev. Z letom 1949/50 so začeli z manjšimi prenovami, število učencev pa je narastlo šele z letom 1952/53, ko je v šolo prišla prva večja povojna generacija otrok. Leta 1956/57 je bila uvedena osemletka, kasneje pa tudi podružnične šole. Šola se je vse do leta 1975, ko so začeli graditi novo, soočala s hudo prostorsko stisko in slabimi razmerami. Sledilo pa je tudi indoktriniranje v šolah s strani nove oblasti. Tako kot drugje po Evropi je o vojni pisala pretežno zmagovalna stran. V šolah in drugje se je govorilo o vojni le s stališča partizanskega gibanja in je slonela na temeljih NOB in nasilja okupatorja, ki je pustilo hude posledice. Hkrati pa je na nasprotni strani, ki je bila deležna partizanskega nasilja, tlelo, saj vojna dejanja še niso bila pozabljena. Razmere v prvih letih po vojni so bile velikokrat še težje kot med vojno – primanjkovalo je namreč osnovnih surovin, veliko ljudi je zbežalo na Koroško, kjer so mnogi dočakali smrt v povojnih procesih. Interniranci se še niso vrnili, kmetije so bile zapuščene, njihova prenova pa ni stekla zaradi slabih razmer. Prijavljene je bilo ogromno vojne škode, ki pa nikoli ni bila poplačana. Oblast je razmere še oteževala z raznimi zaplembami imetja v prvih letih po vojni in z obvezno oddajo do sredine 50. let, ki si je ljudje niso mogli privoščiti. Delovnih mest v Horjulu ni bilo veliko, zato so se morali ljudje kljub zelo slabim cestnim povezavam dnevno voziti v Ljubljano. Razmere so se nekoliko izboljšale z ustanovitvijo podružnic podjetij Rašica in Iskra, ki sta nudili v Horjulu delovna mesta, in z asfaltiranjem ceste. Nova oblast ni podpirala cerkvenih praznikov in jih je želela izničiti, eden takih sporov je vedno izbruhnil ob miklavževanju. Ta šega je ljudem veliko pomenila, nekateri pa se z njim niso strinjali, saj naj bi v novem režimu sv. Miklavža zamenjal dedek Mraz. Zato so klicali policista, da bi fante, ki so miklavževanje organizirali, zaprl ali vsaj razgnal. Vse to dogajanje pa je ključno vplivalo na šege in navade. Miklavž se je namreč moral skrivati in velikokrat so morali miklavževanje predčasno zaključiti zaradi prihoda policista. Zaradi tega in zaradi grobosti šege (hudiči, ki so hodili ob Miklavžu, so bili velikokrat nasilni in grobi) pa tudi zaradi ljubosumja mlajših fantov je bila na predlog sovaščanke ustanovljena šega malih hudičev. Te so se lahko udeležili mlajši fantje, obhod pa je potekal teden prej. Ljudje so to novo šego z veseljem sprejeli. Le-ta se je ohranila vse do danes, vendar sta se njeno razumevanje in pomen pri mnogih spremenila. S pomočjo literature in tudi s citati iz intervjujev sem opisal dogajanje med vojno. Pri opisu vojnega dogajanja sem se oprl predvsem na knjige Rudolfa Hribernika Svaruna, ki je v dveh knjigah (Dolomiti v NOB in Partizanski ključ) opisal vojno dogajanje v Horjulu. Za socialni pogled in pogled civilnega prebivalstva na vojno ter za nadaljevanje svojega diplomskega dela sem uporabil zapisane spomine in intervjuje, ki sem jih opravil. Prav tako sem uporabil gradivo iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki sem ga predelal. Največji del le-tega so popisi vojne odškodnine. Nato sem predvsem s pomočjo arhivskega gradiva in intervjujev poskušal opisati razmere v Horjulu od leta 1945 do 1960. Tu mi je najbolj pomagala šolska kronika, ki ni opisovala le šolskega dogajanja, ampak celotno dogajanje med vojno in tudi po njej.20192019-10-04 07:15:54Diplomsko delo/naloga111576VisID: 445225sl