Podoba otrok v literarnih delih socialnega realizmaVerstovšek, Tim (Avtor) Smolej, Tone (Mentor) socialni realizemotroštvomladostništvosocialne krivicekonflikt generacij.Socialni realizem je osrednja literarna smer slovenske literature v tridesetih letih 20. stoletja, ohranjal pa se je še v petdesetih letih. Za razliko od realizma v 19. stoletju je prerasel meščansko usmerjenost in kritičnost družbe ter se preusmeril v valjenje kmečkega življenja, odpravo družbenih krivic in predstavljanje boljše (socialistične) prihodnosti. V delih so pogosto predstavljene kmečke družine in njihov boj za preživetje. Otroci so pogosto v konfliktu s starejšimi generacijami in predstavljajo vrednote socializma ali vsaj drugačne prihodnosti. France Bevk je otroke izpostavil kot nosilce nacionalne ideje. Dela je pisal pogosto z idilične otroške perspektive, v njih pa so najmlajši predstavljeni kot samostojni, junaški, vendar nepremišljeni. Vorančevi otroški literarni junaki so nosilci socialističnih idej, zavedajo se socialnih krivic in se sramujejo lastne revščine. Podobno je pri Kranjcu, kjer so povrhu še ohranjevalci lepega, estetskega in naravnega, a tudi žrtve slabih razmer. Kosmač je predstavil svet mentalno prizadetih otrok in krizo mladostništva. Ingolič izoblikuje lik otroka, ki je izjemen posameznik, samostojen in zmožen premagovanja ovir. Potrč se je lotil socialnih problemov otrok, predvsem nasilne vzgoje, nasilja v družini in stigmatizacije nezakonskih otrok. Otroštvo je idiličen, vendar minljiv čas, ki se razplete v kruto realnost. V dramatiki imajo otroci le postransko vlogo, v poeziji pa so upodobljeni kot z naravo povezana nedolžna bitja in kot žrtve krutih socialnih razmer.20192019-09-20 11:59:04Magistrsko delo/naloga110918VisID: 442886sl