<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Depresivnost in anksioznost pri otrocih: Kako starši in otroci ocenjujejo resnost simptomov ter potrebnost iskanja pomoči</dc:title><dc:creator>Cesar,	Anja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Puklek Levpušček,	Melita	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>anksioznost</dc:subject><dc:subject>depresivnost</dc:subject><dc:subject>otroci</dc:subject><dc:subject>starši</dc:subject><dc:subject>simptomi</dc:subject><dc:subject>iskanje pomoči</dc:subject><dc:description>V Sloveniji in po svetu prihaja do razlike med odstotkom ljudi, ki poročajo o doživljanju simptomov depresivnosti in anksioznosti, ter odstotkom ljudi, ki zaradi tega poišče pomoč. Ta razlika je še posebej zaskrbljujoča, ko govorimo o otrocih, saj potrebujejo pomoč staršev ali drugih odraslih oseb, da prepoznajo simptome duševne motnje in za njih poiščejo ustrezno pomoč. V magistrskem delu sem se osredotočila na zaznave staršev in otrok o najpogostejših simptomih depresivnosti in anksioznosti ter na njihovo ocenjevanje potrebnosti za iskanje različnih vrst pomoči. V raziskavi je sodelovalo 84 otrok starih od 10 do 13 let in 75 staršev starih od 31 do 54 let. Izpolnili so vprašalnik, ki je vseboval pet fiktivnih primerov opisa 11-letnega otroka, ki izraža simptome depresivnosti in anksioznosti. Primeri so se med seboj razlikovali glede na kontekst, v katerem so se simptomi izražali (družina, medvrstniški odnosi, šola, otrokovo poročanje o doživljanju, kontrolni primer). Za preverjanje, ali ima spol otroka, ki doživlja simptome, vlogo pri zaznavi resnosti simptomov, je polovica udeležencev prejela primere z opisom deklic, polovica pa primere z opisom dečkov. Udeleženci so za vsak primer poročali, kako običajno in zaskrbljujoče se jim zdi vedenje otroka, ki je bil opisan v primeru, ter ali in kje bi iskali pomoč zanj. Poleg tega so udeleženci izpolnili vprašalnik WHO-5 kazalec blaginje, s pomočjo katerega sem želela preveriti, ali se bodo zaznave resnosti primerov razlikovale med udeleženci z višjim in nižjim psihološkim blagostanjem. Rezultati kažejo, da so bili starši in otroci v veliki meri skladni pri ocenjevanju resnosti simptomov, izrazile pa so se določene razlike pri vrstah simptomov, ki jih zaznavajo kot bolj zaskrbljujoče. Udeleženci so poročali o visoki stopnji pripravljenosti za iskanje pomoči za vse opisane primere (z izjemo kontrolnega), pri čemer se je izrazila pomembna vloga ožje družine, prijateljev ter učiteljev.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-20 11:55:28</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>110912</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 442864</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
