<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Sebstvo, družba in smrt: nekatere implikacije zavedanja lastne smrtnosti za družbeno prakso</dc:title><dc:creator>Berglez,	Aleksander	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jeffs,	Nikolai	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>smrt</dc:subject><dc:subject>sebstvo</dc:subject><dc:subject>nesmrtnost</dc:subject><dc:subject>družba</dc:subject><dc:subject>pomen</dc:subject><dc:subject>Ernest Becker</dc:subject><dc:subject>teorija shajanja z grozo</dc:subject><dc:description>Shajanje s smrtjo je pomemben temelj sleherne kulture in ključna zahteva vsake družbe je, da skozi družbeno objektivizirano vednost legitimira smrt v simbolnem univerzumu njenih pripadnikov. Na ta način družba ureja in organizira lastno družbeno kontinuiteto, reprodukcijo, kohezijo in integracijo, kar predstavlja osrednjo problematiko večine socioloških problematiziranj smrti. Z osredotočanjem na širše mehanizme in strukture ohranjanja družbene kontinuitete ter moteč ali integrativen potencial smrti se morda nehote pozablja na individualno razsežnost shajanja z zavedanjem smrtnosti ravno tistih posameznikov in posameznic, ki poustvarjajo družbeno strukturo in pomenske okvire kulture. Problematika smrti se torej v sociologiji večinoma osredotoča na vprašanja in dinamiko razmerij ter procesov umiranja ob smrti pomembnih drugih in morebitnih posledicah na družbeno integracijo ali dezintegracijo; zagotavljanja neprekinjene kontinuitete družbenega življenja; krepitve ali rahljanja solidarnosti; dinamiko in institucionalizacijo upravljanja s starejšo in umirajočo populacijo ter vprašanja potencialnih pretresov nadaljnje individualne motivacije ter participacije v družbenem vsakdanjiku. Smrt je obravnavana z gledišča družbe in ne z gledišča posameznih ljudi, ki to družbo in njene vzorce vzdržujejo. Kot danost obstoja smrt zaseda pomembno mesto tudi v vsakdanji družbeni praksi, zato bom v pričujočem delu primarno zagovarjal hipotezo, da zavedanje in shajanje z lastno smrtnostjo konstituira pomembno gonilo individualnega družbenega delovanja kot tudi strukturiranja družbe, s čimer bom smrt v sociološkem preučevanju, s pomočjo sociologiziranih dognanj kulturne antropologije in socialne psihologije, umestil v družbeno sedanjost tudi tistih, ki z njo niso v neposrednem razmerju. Uvedel in utemeljil bom koncept projektov nesmrtnosti, ki izhajajoči iz zavedanja in shajanja s smrtnostjo mostijo motive individualnega družbenega delovanja z družbenimi strukturami zagotavljanja ontološke varnosti, strategij preživetja, legitimacij smrti in obljub ter možnosti simbolne kolonizacije (posmrtne) prihodnosti in brezkončne kontinuitete pomenov. Smrt je eden izmed redkih vseprisotno splošnih okvirov, skozi katerega se konstruira posamično in družbeno življenje, zato je zavedanje lastne smrtnosti in implikacije shajanja s to vednostjo v sociologiji treba jemati smrtno resno.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-20 11:20:44</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>110836</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 442791</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
