Položaj (ženskih) umetnic v italijanski renesančni družbiBrglez, Zala (Avtor) Vidrih, Rebeka (Mentor) (ženske) umetniceitalijanska renesansaLinda NochlinZ zaključno seminarsko nalogo sem želela orisati razloge za zapostavljanje in posledično nepoznavanje renesančnih umetnic. Ključne teze in argumente Linde Nochlin, ki jih je izpostavila v eseju Why have there been no great women artists, sem podkrepila s primeri renesančnih umetnic. Kot enega izmed osrednjih razlogov je avtorica izpostavila nedostopnost izobrazbe, vendar kljub temu, da je bila izobrazba izjemno pomemben dejavnik v udejstvovanju umetnic, le-ta ni bil edini. Ženske se je med drugim dojemalo kot ujetnice lastnih čustev in umetnice niso bile nobena izjema. To lahko najbolje prikažemo na primeru Properzie de' Rossi, ki jo nekateri še danes pojmujejo kot nezmožno preseči svoje telo in svoja čustva, kar bi se naj odsevalo tudi v njeni umetnosti. Nasprotno se je moške dojemalo kot superiorni spol, kar se je na področju umetnosti kazalo v statusu genija, ki je bil pripisan zgolj moškim umetnikom. Ta mitični status sem razbila s primerom Sofonisbe Anguissole, ki je dosegala tolikšno kvaliteto, da so zanjo in njej podobne umetnice pisci uveljavili posebno kategorijo, miracolo - čudež. V navezavi z mitom genialnega umetnika sem izpostavila ustvarjanje Mariette Robusti, hčere umetnika Tintoretta. Tudi ona je v svojem ustvarjanju dosegala izjemno kvaliteto, zaradi česar še danes nekatera njena dela pripisujemo njenemu očetu ali pa bratu. V svojo kategorijo se je uvrščala tudi Lavinia Fontana, ki je v času, ko se je od žensk pričakovalo zgolj opravljanje gospodinjskih opravil in skrb za družino, opravljala delo poklicne slikarke. S tem se je načeloma upirala predpisanim družbenim zahtevam, vendar v njenih avtoportretih vidimo, da le do neke mere.20192019-09-13 07:47:01Diplomsko delo/naloga110293VisID: 440827sl